Page 61 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 61
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 61
Kritična teorija znotraj pedagogike in kritični znanstveniki in znan-
stvenice kritizirajo obstoječa družbena razmerja z namenom, da bi jih
spremenili. V tem sta politična razsežnosti in politični temelj vseh kri-
tičnih teorij. Agenda družbenokritične znanosti je v razkrivanju skri-
tih podmen, doslej neopaženih fenomenov in »resnic«, nevidnih, a še
zmerom delujočih mitov. Ta opažanja, ko postanejo bolj sistematizira-
na in očitna, ljudem pomagajo, pa čeprav na mikro-ravneh, spreminjati
svet. Transformativne strategije, ki zaobjemajo in v svoj nabor vednosti
pripuščajo neformalno pridobljena znanja, saj jih ta z večjo kognitivno
močjo bogatijo, običajno potekajo v dveh etapah: v prvi se realnost popi-
še in evidentira, v drugi pa se deskripcija iz prve faze uporabi kot opor-
nik za akcijo, kot sredstvo prevedbe spoznanj v prakso.
V emancipatoričnem duhu »raziskovanja kot prakse« (Lather,
1986) vrsta intelektualcev v svojem pedagoškem in raziskovalnem prije-
mu vsaj od 70. let 20. stoletja začenja (tudi na institucionalni ravni) uve-
ljavljati metode, ki jih poznamo iz neformalnih družbenih praks. Nji-
hov namen – s tem, da postavlja pod vprašaj družbene konvencije, kul-
turno izročilo, formal(izira)ne koncepte sveta in vednosti, torej ne verja-
me kar a priori, da so nevtralne – pa je v postopni restrukturaciji druž-
benih vednosti in tipologije sveta ter v reorganizaciji strukturnih neena-
kosti. Takšne prakse raziskovalnega in didaktičnega odpora in stalne ko-
munikacije z neformalnimi aspekti vednosti prepoznavajo in preiskuje-
jo sociohistorično in kulturno konstruirano naravo vednosti (Brown in
Strega, eds., 2005).
Iz prikaza slike 5 je razvidno učinkovanje formaliziranih vednosti in
normativnih vrednot v različnih sferah človekovega in družbenega de-
lovanja.
Z ozirom na funkcijo šole kot agensa vzgoje in izobraževanja so se
na ravni poučevanja in prenosa znanj razvili trije modeli politične in-
tervencije, katerih naloga je, da oblikujejo določeno mrežo orientacij in
lestv ico vrednot:
1. liberalno-aktivistični model, ki poudarja pomen osebne moralnosti,
javne odgovornosti, nujnosti participacije ipd. in ga lahko označimo
kot liberalno-kompetitivni model politične socializacije oz. model
liberalne demokracije;
2. integrativno-konsenzualni model, ki poudarja predvsem patriotske
vrednote in državljanske vrline, ki izhajajo iz »neomejenih možno-
sti«, ki jih ima npr. »dober Američan« ali »dober Slovenec«. Po-
Kritična teorija znotraj pedagogike in kritični znanstveniki in znan-
stvenice kritizirajo obstoječa družbena razmerja z namenom, da bi jih
spremenili. V tem sta politična razsežnosti in politični temelj vseh kri-
tičnih teorij. Agenda družbenokritične znanosti je v razkrivanju skri-
tih podmen, doslej neopaženih fenomenov in »resnic«, nevidnih, a še
zmerom delujočih mitov. Ta opažanja, ko postanejo bolj sistematizira-
na in očitna, ljudem pomagajo, pa čeprav na mikro-ravneh, spreminjati
svet. Transformativne strategije, ki zaobjemajo in v svoj nabor vednosti
pripuščajo neformalno pridobljena znanja, saj jih ta z večjo kognitivno
močjo bogatijo, običajno potekajo v dveh etapah: v prvi se realnost popi-
še in evidentira, v drugi pa se deskripcija iz prve faze uporabi kot opor-
nik za akcijo, kot sredstvo prevedbe spoznanj v prakso.
V emancipatoričnem duhu »raziskovanja kot prakse« (Lather,
1986) vrsta intelektualcev v svojem pedagoškem in raziskovalnem prije-
mu vsaj od 70. let 20. stoletja začenja (tudi na institucionalni ravni) uve-
ljavljati metode, ki jih poznamo iz neformalnih družbenih praks. Nji-
hov namen – s tem, da postavlja pod vprašaj družbene konvencije, kul-
turno izročilo, formal(izira)ne koncepte sveta in vednosti, torej ne verja-
me kar a priori, da so nevtralne – pa je v postopni restrukturaciji druž-
benih vednosti in tipologije sveta ter v reorganizaciji strukturnih neena-
kosti. Takšne prakse raziskovalnega in didaktičnega odpora in stalne ko-
munikacije z neformalnimi aspekti vednosti prepoznavajo in preiskuje-
jo sociohistorično in kulturno konstruirano naravo vednosti (Brown in
Strega, eds., 2005).
Iz prikaza slike 5 je razvidno učinkovanje formaliziranih vednosti in
normativnih vrednot v različnih sferah človekovega in družbenega de-
lovanja.
Z ozirom na funkcijo šole kot agensa vzgoje in izobraževanja so se
na ravni poučevanja in prenosa znanj razvili trije modeli politične in-
tervencije, katerih naloga je, da oblikujejo določeno mrežo orientacij in
lestv ico vrednot:
1. liberalno-aktivistični model, ki poudarja pomen osebne moralnosti,
javne odgovornosti, nujnosti participacije ipd. in ga lahko označimo
kot liberalno-kompetitivni model politične socializacije oz. model
liberalne demokracije;
2. integrativno-konsenzualni model, ki poudarja predvsem patriotske
vrednote in državljanske vrline, ki izhajajo iz »neomejenih možno-
sti«, ki jih ima npr. »dober Američan« ali »dober Slovenec«. Po-
