Page 49 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 49
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 49
Prispevek kritične teorije k transformativnemu
dojemanju izobraževanja
Kritična teorija o družbi, posebno še teorija komunikativnega de-
lovanja, je veliko bolj »previdna« od teorije družbenega delovanja. Na
tem mestu povzemava samo nekatere bistvene poudarke. Po Jürgenu
Habermasu (1984; 1985; 1987) se je v antropologiji potrebno na širo-
ko lotiti vprašanja o tem, kaj je družba. Konstitutivno podlago moder-
nih družb najde Habermas v prepletu socialnega sistema in življenjskega
sveta, ki je ekvivalent pojmu kulture. Za raziskovanje življenjskega sveta
neke družbe in torej tudi njenega spreminjanja pa je po Habermasovem
prepričanju v raziskovanju potrebno ohranjati in razvijati več raziskoval-
nih miselnih izhodišč in usmeritev t. i. refleksivne sociologije (Haber-
mas, 1984; 1985: 550). Potrebno je poseči v zgodovino družb, njihovega
nastajanja in spreminjanja, kakor to počne npr. Max Weber (1934/1988,
besedilo napisano 1904/1905). Raziskati je potrebno tudi dinamiko raz
rednih bojev, kot sta jih, denimo, analizirala Ralph Bendix (1971) in C.
Wright Mills (1959 in 1967), se vprašati, kaj družba počne sebi in svojim
državljano m, ko deluje brez misli in spodbuja nemišljeno (gl. Kramberger
in Rotar, 2010 in 2011), kakšno politično in družbeno klimo s takšnim
delovanjem ali nedelovanjem ustvarja (Kolenc, 1993). Nadalje je potreb-
no upoštevati dosežke teorije strukturne diferenciacije in sistemsko-teo-
retični raziskovalni pristop. Pri izbiri raziskovalne strategije, ki jo bomo
ubrali, pa tudi ne smemo pustiti vnemar dosežkov fenomenologije, her-
menevtike, simboličnega interakcionizma, bourdieujevskih dognanj, to-
rej v mnogočem precej raznorodnih, a še zmerom inspirativnih prakse-
ologij oz. teorij družbenega delovanja, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s kon-
ceptualizacijo vsakdanjega življenja in vsakdanjih družbenih praks.6
Z upoštevanjem teh miselnih izhodišč se mora kritična teorija druž-
be spoprijeti predvsem z vprašanjem razlikovanj, ki nastajajo med poj-
moma genesis (grško γένεσις, akt spočetja, rojstva, produkcije, izvira)
in telesis (grško τέλεσις, načrtovani razvoj)7. Potrebno je razviti misel, ki
zmore misliti genesis in telesis v njunem skupnem prepletu, ne da bi bila
reducirana na zgolj eno od postavk. Upoštevati je treba predpostavko, da
je družbeno spreminjanje možno samo s kontinuiranim izobraževanjem
oz. stalnim spoznavanjem in prepoznavanjem družbenih stanj, možno
je le tedaj, ko samopotrjevanje in preskušanje intelekta postane vsakda-
6 Omeniti je treba vsaj dva pomembna avtorja: Edwarda P. Thompsona (1980) in Michela de Certeau-
ja (1990/2007 in Certeau et al., 1994).
7 Pojem je neologizem, ki ga je v poznem 19. stoletju skoval Lester Frank Ward. Opisuje delovanje z
namenom doseganja zastavljenega cilja, običajno se nanaša na družbeni napredek skozi izobraževanje.
Prispevek kritične teorije k transformativnemu
dojemanju izobraževanja
Kritična teorija o družbi, posebno še teorija komunikativnega de-
lovanja, je veliko bolj »previdna« od teorije družbenega delovanja. Na
tem mestu povzemava samo nekatere bistvene poudarke. Po Jürgenu
Habermasu (1984; 1985; 1987) se je v antropologiji potrebno na širo-
ko lotiti vprašanja o tem, kaj je družba. Konstitutivno podlago moder-
nih družb najde Habermas v prepletu socialnega sistema in življenjskega
sveta, ki je ekvivalent pojmu kulture. Za raziskovanje življenjskega sveta
neke družbe in torej tudi njenega spreminjanja pa je po Habermasovem
prepričanju v raziskovanju potrebno ohranjati in razvijati več raziskoval-
nih miselnih izhodišč in usmeritev t. i. refleksivne sociologije (Haber-
mas, 1984; 1985: 550). Potrebno je poseči v zgodovino družb, njihovega
nastajanja in spreminjanja, kakor to počne npr. Max Weber (1934/1988,
besedilo napisano 1904/1905). Raziskati je potrebno tudi dinamiko raz
rednih bojev, kot sta jih, denimo, analizirala Ralph Bendix (1971) in C.
Wright Mills (1959 in 1967), se vprašati, kaj družba počne sebi in svojim
državljano m, ko deluje brez misli in spodbuja nemišljeno (gl. Kramberger
in Rotar, 2010 in 2011), kakšno politično in družbeno klimo s takšnim
delovanjem ali nedelovanjem ustvarja (Kolenc, 1993). Nadalje je potreb-
no upoštevati dosežke teorije strukturne diferenciacije in sistemsko-teo-
retični raziskovalni pristop. Pri izbiri raziskovalne strategije, ki jo bomo
ubrali, pa tudi ne smemo pustiti vnemar dosežkov fenomenologije, her-
menevtike, simboličnega interakcionizma, bourdieujevskih dognanj, to-
rej v mnogočem precej raznorodnih, a še zmerom inspirativnih prakse-
ologij oz. teorij družbenega delovanja, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s kon-
ceptualizacijo vsakdanjega življenja in vsakdanjih družbenih praks.6
Z upoštevanjem teh miselnih izhodišč se mora kritična teorija druž-
be spoprijeti predvsem z vprašanjem razlikovanj, ki nastajajo med poj-
moma genesis (grško γένεσις, akt spočetja, rojstva, produkcije, izvira)
in telesis (grško τέλεσις, načrtovani razvoj)7. Potrebno je razviti misel, ki
zmore misliti genesis in telesis v njunem skupnem prepletu, ne da bi bila
reducirana na zgolj eno od postavk. Upoštevati je treba predpostavko, da
je družbeno spreminjanje možno samo s kontinuiranim izobraževanjem
oz. stalnim spoznavanjem in prepoznavanjem družbenih stanj, možno
je le tedaj, ko samopotrjevanje in preskušanje intelekta postane vsakda-
6 Omeniti je treba vsaj dva pomembna avtorja: Edwarda P. Thompsona (1980) in Michela de Certeau-
ja (1990/2007 in Certeau et al., 1994).
7 Pojem je neologizem, ki ga je v poznem 19. stoletju skoval Lester Frank Ward. Opisuje delovanje z
namenom doseganja zastavljenega cilja, običajno se nanaša na družbeni napredek skozi izobraževanje.
