Page 48 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 48
Neformalno učenje? Kaj je to?
čitve ali izbire neke osebe, ampak zgodovinska (socialna in kulturna oz.
simbolna) modalnost eksistence v neki zgodovinski situaciji.
Za Parsonsa je kriterij/pogoj za delovanje družbenega sistema smi-
selnost, ki jo je težko ločiti od uporabnosti (za koga je slej ko prej samou-
mevno). Poleg smiselnosti je zanj med temi nujnimi pogoji tudi čas neiz-
ogiben člen vsakega sistema delovanja. Smiselno oz. selektivno delovanje
je tisti dosežek, ki zadovoljuje zahteve določenega zgodovinsko pogoje-
nega časa na posebno uspešen način in tako vedno znova dviguje druž-
beni red na višjo raven urejenosti in kompleksnosti. Smiselno in selektiv-
no družbeno delovanje je potemtakem vir in podlaga vsakršnega smotr
nega in tvornega družbenega spreminjanja, to pa je – lahko bi rekli –
podlaga vsakršnega neformalnega pridobivanja znanja.
Znotraj takšnega teoretiziranja je Parsons (Parsons et al., eds., 1953)
razvil lastno evolucijsko shemo oz. teorijo namernih družbenih spre-
memb in izpostavil štiri razvojne stopnje:
1. stopnjevano prilagajanje okoliščinam oz. procese adaptiranja,
2. procese družbene diferenciacije in integracije,
3. procese medsebojnega vključevanja oz. inkluzivne procese, ki vodijo
k ciljnim orientacijam in
4. procese posploševanja vrednot (angl. value generalization), pri kate-
rih je dosežena družbena razvojna stopnja, kadar gre za ohranjanje
strukturnih kulturnih obrazcev. Gre za znano AGIL-shemo. (Par-
sons et al., eds., 1953: 183)
Latentno ohranjanje kulturnih obrazcev (an. latent pattern mainte-
nance) skozi čas, ki po Parsonsu poteka skozi proces posploševanja vred
not, je potemtakem kriterijska in neodvisna spremenljivka in indikator
družbenih sprememb, ki lahko spremembe pospešuje ali pa ovira njiho-
vo uveljavljanje. Spremembe v kulturnem podsistemu družbe pogojujejo
spremembe v socialnem podsistemu, katerega naloga je integracija druž-
benih delov in celote.
Z vidika neformalnega izobraževanja so – če sledimo Parsonsovemu
razmišljanju – torej kulturne in družbene spremenljivke bolj pomembne
od motivacije posameznika za neformalno pridobivanje znanja. Posame-
znikovo delovanje je v Parsonsovi evolucijski shemi omejeno z njegovo
sposobnostjo, da se prilagaja in selektivno ter smiselno vključuje v druž-
bene procese in torej tudi v procese neformalnega pridobivanja znanja. V
tem pogledu je, v Parsonsovem modelu seveda, posameznik bolj pasivni
opazovalec kot pa aktivni dejavnik neformalnega učenja.
čitve ali izbire neke osebe, ampak zgodovinska (socialna in kulturna oz.
simbolna) modalnost eksistence v neki zgodovinski situaciji.
Za Parsonsa je kriterij/pogoj za delovanje družbenega sistema smi-
selnost, ki jo je težko ločiti od uporabnosti (za koga je slej ko prej samou-
mevno). Poleg smiselnosti je zanj med temi nujnimi pogoji tudi čas neiz-
ogiben člen vsakega sistema delovanja. Smiselno oz. selektivno delovanje
je tisti dosežek, ki zadovoljuje zahteve določenega zgodovinsko pogoje-
nega časa na posebno uspešen način in tako vedno znova dviguje druž-
beni red na višjo raven urejenosti in kompleksnosti. Smiselno in selektiv-
no družbeno delovanje je potemtakem vir in podlaga vsakršnega smotr
nega in tvornega družbenega spreminjanja, to pa je – lahko bi rekli –
podlaga vsakršnega neformalnega pridobivanja znanja.
Znotraj takšnega teoretiziranja je Parsons (Parsons et al., eds., 1953)
razvil lastno evolucijsko shemo oz. teorijo namernih družbenih spre-
memb in izpostavil štiri razvojne stopnje:
1. stopnjevano prilagajanje okoliščinam oz. procese adaptiranja,
2. procese družbene diferenciacije in integracije,
3. procese medsebojnega vključevanja oz. inkluzivne procese, ki vodijo
k ciljnim orientacijam in
4. procese posploševanja vrednot (angl. value generalization), pri kate-
rih je dosežena družbena razvojna stopnja, kadar gre za ohranjanje
strukturnih kulturnih obrazcev. Gre za znano AGIL-shemo. (Par-
sons et al., eds., 1953: 183)
Latentno ohranjanje kulturnih obrazcev (an. latent pattern mainte-
nance) skozi čas, ki po Parsonsu poteka skozi proces posploševanja vred
not, je potemtakem kriterijska in neodvisna spremenljivka in indikator
družbenih sprememb, ki lahko spremembe pospešuje ali pa ovira njiho-
vo uveljavljanje. Spremembe v kulturnem podsistemu družbe pogojujejo
spremembe v socialnem podsistemu, katerega naloga je integracija druž-
benih delov in celote.
Z vidika neformalnega izobraževanja so – če sledimo Parsonsovemu
razmišljanju – torej kulturne in družbene spremenljivke bolj pomembne
od motivacije posameznika za neformalno pridobivanje znanja. Posame-
znikovo delovanje je v Parsonsovi evolucijski shemi omejeno z njegovo
sposobnostjo, da se prilagaja in selektivno ter smiselno vključuje v druž-
bene procese in torej tudi v procese neformalnega pridobivanja znanja. V
tem pogledu je, v Parsonsovem modelu seveda, posameznik bolj pasivni
opazovalec kot pa aktivni dejavnik neformalnega učenja.
