Page 47 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 47
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 47
meni, da so ljudje neskončno prilagodljivi in je pravzaprav vseeno, v ka-
terem okviru živijo.4
Vendar pa imajo ljudje poleg individualnih potreb tudi tenden-
ce po nadzorovanju razmerij, ki jih vzpostavljajo z drugimi ljudmi, in
njihovih orientacij. Konotacija teh razmerij in orientacija tega nadzo-
ra se ustvarjata skozi socializacijske procese in kasneje skozi kognitiv-
na pridobivanja znanj. Po Erwinu Goffmanu (1959 in 1969) se agen-
si v družbenem prostoru predstavljajo strateško, da bi pridobili zado-
voljitev, največkrat, da bi potrdili samospoštovanje in utrdili spoštova-
nje drugih. Po Jeffreyu Alexandru (1987) posameznik v družbi deluje
dvojno, interpretativno in strateško, pri čemer najprej preceni situacijo,
jo nato skuša razumeti in interpretirati (z orodji pač, ki so mu na voljo
ali si jih je pridobil), potem pa na tem svojem razumevanju-interpreta-
ciji zgraditi (zopet v razmerju do vložka in nagrade) strateško akcijo. O
družbenih interakcijah in strateških delovanjih agensov pa je pisal tudi
Pierre Bourdieu.5
Bourdieujevi koncepti agens (agent), polje (champ) in habitus (habi-
tus) zadevajo isto objektno realnost, vendar so obenem tudi že interpre-
tacija družbene realnosti in konsekvence takšne interpretativne zastavi-
tve so precej drugačne: sleherni koncept upošteva prisile in omejitve re-
alnosti, toda ne določa – kakor pri Parsonsu – rigidne odvisnosti indivi-
dua od teh prisil in omejitev. Seveda je tudi individuum pri Bourdieuju
drugače opredeljen: kot entiteta, ki neprenehoma nastaja v križanju ak-
cij, katerih produkt (objekt) in subjekt je hkrati. Zato avtodeterminaci-
ja bourdieujevskega subjekta epistemično presega Parsonsov egocentri-
zem, v katerem se ego ponavlja v drugih in jih producira kot alter-ege; Pi-
erre Bourdieu je vsaj v tem delu vzel freudovsko psihoanalizo resno: su-
bjekt je funkcija drugega, ki ni preprosto druga oseba, in ni identičen in-
dividuu, kljub temu pa individuum in individualizem nista stvar odlo-
4 V Parsonsovi perspektivi ljudje v sebi nimajo nobene inherentne narave, ki bi jo bilo mogoče kršiti,
saj – če se le prilagodijo – ne trpijo prav nobenih neugodnih družbenih posledic vse dotlej, dokler v
družbi nemoteno teče socializacijski proces, ki jim dopušča razmeroma nezahtevno akomodacijo.
Posledica takšnega gledanja je, da deviantno vedenje po Parsonsu izvira iz tega, da v družbi obstaja-
jo strukturne meje, ki onkraj sebe ne omogočajo prilagoditve. Mobilizacija na teh mejah in onkraj
njih za Parsonsa nima osvobodilnih, revolucionarnih ali restrukturacijskih učinkov, kakor pri misle-
cih revolucionarne pedagogike in kritične teorije (ki prav tu locira svoje emancipacijske potenciale),
ampak vodi zgolj v družbeno anomijo. Cf. Parsons in Shils, eds., 1959 in Sites, 1992.
5 Med ključna dela te konceptualizacije sodijo Les Héritiers (Bourdieu in Passeron, 1964), La Reproduc-
tion (Bourdieu, 1970), Le sens pratique (Bourdieu, 1980/2002), Homo academicus (Bourdieu, 1984) in La
Noblesse d‘État (Bourdieu, 1989).
meni, da so ljudje neskončno prilagodljivi in je pravzaprav vseeno, v ka-
terem okviru živijo.4
Vendar pa imajo ljudje poleg individualnih potreb tudi tenden-
ce po nadzorovanju razmerij, ki jih vzpostavljajo z drugimi ljudmi, in
njihovih orientacij. Konotacija teh razmerij in orientacija tega nadzo-
ra se ustvarjata skozi socializacijske procese in kasneje skozi kognitiv-
na pridobivanja znanj. Po Erwinu Goffmanu (1959 in 1969) se agen-
si v družbenem prostoru predstavljajo strateško, da bi pridobili zado-
voljitev, največkrat, da bi potrdili samospoštovanje in utrdili spoštova-
nje drugih. Po Jeffreyu Alexandru (1987) posameznik v družbi deluje
dvojno, interpretativno in strateško, pri čemer najprej preceni situacijo,
jo nato skuša razumeti in interpretirati (z orodji pač, ki so mu na voljo
ali si jih je pridobil), potem pa na tem svojem razumevanju-interpreta-
ciji zgraditi (zopet v razmerju do vložka in nagrade) strateško akcijo. O
družbenih interakcijah in strateških delovanjih agensov pa je pisal tudi
Pierre Bourdieu.5
Bourdieujevi koncepti agens (agent), polje (champ) in habitus (habi-
tus) zadevajo isto objektno realnost, vendar so obenem tudi že interpre-
tacija družbene realnosti in konsekvence takšne interpretativne zastavi-
tve so precej drugačne: sleherni koncept upošteva prisile in omejitve re-
alnosti, toda ne določa – kakor pri Parsonsu – rigidne odvisnosti indivi-
dua od teh prisil in omejitev. Seveda je tudi individuum pri Bourdieuju
drugače opredeljen: kot entiteta, ki neprenehoma nastaja v križanju ak-
cij, katerih produkt (objekt) in subjekt je hkrati. Zato avtodeterminaci-
ja bourdieujevskega subjekta epistemično presega Parsonsov egocentri-
zem, v katerem se ego ponavlja v drugih in jih producira kot alter-ege; Pi-
erre Bourdieu je vsaj v tem delu vzel freudovsko psihoanalizo resno: su-
bjekt je funkcija drugega, ki ni preprosto druga oseba, in ni identičen in-
dividuu, kljub temu pa individuum in individualizem nista stvar odlo-
4 V Parsonsovi perspektivi ljudje v sebi nimajo nobene inherentne narave, ki bi jo bilo mogoče kršiti,
saj – če se le prilagodijo – ne trpijo prav nobenih neugodnih družbenih posledic vse dotlej, dokler v
družbi nemoteno teče socializacijski proces, ki jim dopušča razmeroma nezahtevno akomodacijo.
Posledica takšnega gledanja je, da deviantno vedenje po Parsonsu izvira iz tega, da v družbi obstaja-
jo strukturne meje, ki onkraj sebe ne omogočajo prilagoditve. Mobilizacija na teh mejah in onkraj
njih za Parsonsa nima osvobodilnih, revolucionarnih ali restrukturacijskih učinkov, kakor pri misle-
cih revolucionarne pedagogike in kritične teorije (ki prav tu locira svoje emancipacijske potenciale),
ampak vodi zgolj v družbeno anomijo. Cf. Parsons in Shils, eds., 1959 in Sites, 1992.
5 Med ključna dela te konceptualizacije sodijo Les Héritiers (Bourdieu in Passeron, 1964), La Reproduc-
tion (Bourdieu, 1970), Le sens pratique (Bourdieu, 1980/2002), Homo academicus (Bourdieu, 1984) in La
Noblesse d‘État (Bourdieu, 1989).
