Page 46 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 46
Neformalno učenje? Kaj je to?
Modeli družbenih razmerij od Parsonsa dalje
Talcott Parsons (Parsons in Shils, eds., 1959) je v svojih obširnih
študijah razdelal naslednji model družbenega odnosa: vsak ego doživlja
drugega kot alter-ego. Osnovni problem, ki ga predstavi na primeru je-
tnika – t. i. »jetniška dilema« (prisoners dilemma) –, je mogoče na kla-
sičen način rešiti le s sklicevanjem na razum. Problem odnosa do objek-
tivnega sveta in problem odnosa med egom in alter-egom sta za Parsonsa
identična problema. Trdi, da je vsako, družbeno ali individualno delova-
nje v zadnjem premisleku kontingentno oz. soodvisno, ker je vedno od-
visno od nečesa oz. nekoga drugega. V takšni situaciji smo vnaprej one-
sposobljeni za samoopredelitev, samodoločitev oz. samodeterminacijo
in torej v družbenih situacijah nujno izgubimo individualno svobodo.
Oziroma, povedano nekoliko drugače in skozi drugo perspektivo, s ta-
kšnim rezoniranjem nastane potreba po bolj domišljeni opredelitvi sa-
modeterminacije in s tem vsega polja socialnega.3
V sistemski teoriji se z uvedbo pojmov socialna relevanca, individu-
alna varianca, redukcija sistema takšno teoretiziranje dovrši in izpelje v
posebno teorijo družbenih sprememb. Redukcijo sistema po tej teori-
ji opravljajo tudi posamezniki – organizmi – kot delci sistema in ta re-
dukcija nastaja v socialnih in personalnih odnosih kot rezultat kalkula-
cije med izbirami v delovanju. V tem procesu racionalne izbire podlegajo
v vseh sistemih in podsistemih zgodovinsko nastalim in spremenljivim
pogojem delovanja – zgodovinskim variacijam.
Tako so za Parsonsa »biogenetske potrebe skozi ‚uspešen‘ sociali-
zacijski proces kar neproblematično in spontano preobražene v potreb-
ne dispozicije« (Sites, 1992: 179), kar pa pomeni, da so zanj v vseh druž-
bah, ne glede na njihovo raznolikost in organizacijo, vrednote in vredno-
sti izenačene, posledica česar pa je, da ljudje – po Parsonsu – v vsaki od
teh družb sami pridejo do tega, da radi delajo, kar morajo delati, saj je to
zanje v danih okoliščinah očitno tudi najbolje, obenem s tem pa še druž-
ba nemoteno in nekonfliktno deluje. Tako je Talcott Parsons pravzaprav
pričevalec in zagovornik družbenega konformizma brez preostanka, saj
3 Med prvimi modernimi teoretiki, ki niso le mehanično ponavljali in reproducirali dihotomije med
človekom in družbo, ampak so jo tudi mislili, diferencirali in opredeljevali, je prav gotovo Karl Marx
(za njim pa jih pride še veliko – od Malinowskega pa do Lévi-Straussa, Marcuseja in Bourdieuja).
Marx je opazil temeljno alienacijo človekove narave pod različnimi tipi družbene produkcije; in to
spoznanje je, če dobro pomislimo, dejanski motor njegovih razmišljanj. Marxova misel, da tip druž-
be, v katerem ljudje živijo, sproducira učinke prav zaradi teh ljudi in zanje, je docela nasprotna Par-
sonsovi, ki je v tem, da za ljudi ni zelo pomembno, v kakšni vrsti družbe živijo. Primerjaj tudi besedi-
la v zborniku Harvey Brown ed., 1992, zlasti članek Paula Sitesa na straneh 176–188.
Modeli družbenih razmerij od Parsonsa dalje
Talcott Parsons (Parsons in Shils, eds., 1959) je v svojih obširnih
študijah razdelal naslednji model družbenega odnosa: vsak ego doživlja
drugega kot alter-ego. Osnovni problem, ki ga predstavi na primeru je-
tnika – t. i. »jetniška dilema« (prisoners dilemma) –, je mogoče na kla-
sičen način rešiti le s sklicevanjem na razum. Problem odnosa do objek-
tivnega sveta in problem odnosa med egom in alter-egom sta za Parsonsa
identična problema. Trdi, da je vsako, družbeno ali individualno delova-
nje v zadnjem premisleku kontingentno oz. soodvisno, ker je vedno od-
visno od nečesa oz. nekoga drugega. V takšni situaciji smo vnaprej one-
sposobljeni za samoopredelitev, samodoločitev oz. samodeterminacijo
in torej v družbenih situacijah nujno izgubimo individualno svobodo.
Oziroma, povedano nekoliko drugače in skozi drugo perspektivo, s ta-
kšnim rezoniranjem nastane potreba po bolj domišljeni opredelitvi sa-
modeterminacije in s tem vsega polja socialnega.3
V sistemski teoriji se z uvedbo pojmov socialna relevanca, individu-
alna varianca, redukcija sistema takšno teoretiziranje dovrši in izpelje v
posebno teorijo družbenih sprememb. Redukcijo sistema po tej teori-
ji opravljajo tudi posamezniki – organizmi – kot delci sistema in ta re-
dukcija nastaja v socialnih in personalnih odnosih kot rezultat kalkula-
cije med izbirami v delovanju. V tem procesu racionalne izbire podlegajo
v vseh sistemih in podsistemih zgodovinsko nastalim in spremenljivim
pogojem delovanja – zgodovinskim variacijam.
Tako so za Parsonsa »biogenetske potrebe skozi ‚uspešen‘ sociali-
zacijski proces kar neproblematično in spontano preobražene v potreb-
ne dispozicije« (Sites, 1992: 179), kar pa pomeni, da so zanj v vseh druž-
bah, ne glede na njihovo raznolikost in organizacijo, vrednote in vredno-
sti izenačene, posledica česar pa je, da ljudje – po Parsonsu – v vsaki od
teh družb sami pridejo do tega, da radi delajo, kar morajo delati, saj je to
zanje v danih okoliščinah očitno tudi najbolje, obenem s tem pa še druž-
ba nemoteno in nekonfliktno deluje. Tako je Talcott Parsons pravzaprav
pričevalec in zagovornik družbenega konformizma brez preostanka, saj
3 Med prvimi modernimi teoretiki, ki niso le mehanično ponavljali in reproducirali dihotomije med
človekom in družbo, ampak so jo tudi mislili, diferencirali in opredeljevali, je prav gotovo Karl Marx
(za njim pa jih pride še veliko – od Malinowskega pa do Lévi-Straussa, Marcuseja in Bourdieuja).
Marx je opazil temeljno alienacijo človekove narave pod različnimi tipi družbene produkcije; in to
spoznanje je, če dobro pomislimo, dejanski motor njegovih razmišljanj. Marxova misel, da tip druž-
be, v katerem ljudje živijo, sproducira učinke prav zaradi teh ljudi in zanje, je docela nasprotna Par-
sonsovi, ki je v tem, da za ljudi ni zelo pomembno, v kakšni vrsti družbe živijo. Primerjaj tudi besedi-
la v zborniku Harvey Brown ed., 1992, zlasti članek Paula Sitesa na straneh 176–188.
