Page 45 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 45
emancipatorični potencial neformalnega izobraževanja 45
ve avtonomije (notranje in racionalne zmožnosti samodeterminacije)
in neodvisnosti (socialne suverenosti nekega akterja, ločenega od dru-
gih in ne podvrženega »celoti« neke skupnosti), bi morali, da bi poi-
skali čisto začetne, še sramežljive in bežne izvore, res poseči že k starim
Grkom. Čeprav že zasnovana s sokratovsko zavestjo o sebi, individual-
na podoba nekega bitja, ki išče svoj smisel življenja v določenem odno-
su s sabo in ne v kakšni socialni pripadnosti, sprva dobi podobo v pro-
jektu samokonstitucije, samoizpolnitve – manj v smislu samozadost
nosti in bolj v smislu razvoja tehnologije sebstva, ki vzpostavlja kriti-
čen odnos do sebe – in »skrbi zase« (cura sui/souci de soi) (Foucault,
1991 in 1993), dragima epikurejcem in stoikom. Ta se pojavi na dveh, v
srednjem veku intimno povezanih ravninah; v nenehni interiorizaciji
bitja v osebni duši, nepopustljivo svobodni in posamični, in teo(leo)lo-
ški definiciji pravnega reda, ki iz taiste osebe napravi edini subjekt pra-
va, iz katerega je dinamika vpisovanja v svet počasi izdelala »individu-
um«. Kajpada z upoštevanjem dejstva, ki ga je predočil Émile Durk
heim, da je vse individualno vpisano v družbena dejstva, kar je zanj con-
ditio sine qua non, celo pri samomoru, kjer uporabi prav Sokratov pri-
mer (Durkheim, 1999 in 2002).
Avtorja se v članku skozi pregled in pretres nekaterih znanih teo-
retskih smeri (od funkcionalizma prek sistemske teorije, mikrosocio-
logije in Piagetove genetične epistemologije pa do bolj materialistično
zastavljenih in refleksivnih smeri, kakor so kritična teorija, bourdieuje-
vska aksiologija in revolucionarna pedagogika) lotevava vprašanj in di-
lem emancipatoričnih potencialov znotraj teh smeri in v okviru nefor-
malnega učenja. Zanimajo naju kombinacije in dileme vdetosti indivi-
dualnega v družbeno in pa rokavi znotraj specifično oblikovanih druž-
benih razmerij, kjer se skozi (neformalne) izobraževalne prakse nakazu-
jejo ali odpirajo možnosti za vzpostavljanje suverenosti subjektov in sku-
pin. Takšen kritični pretres sproža vrsto vprašanj, med katerimi so tudi
tale: v kakšnih okoliščinah in v okviru katere vrste šole se lahko razvi-
je spoznavna (kognitivna) misel, tj. misel kot živa akcija in ne kot pra-
zna reprodukcija znanega? Kakšne osnovne zahteve morajo biti izpolnje-
ne, da se miselni zastavek premakne z mesta in da se misel sproži? Kako
delujejo in učinkujejo politične intervencije, ki oblikujejo individualne
in kolektivne emancipatorične vrednote, zmožne spoznavne (kognitiv-
ne) komunikacije? In to je le nekaj vprašanj. Nimava pretenzije, da bova
nanje zadovoljivo odgovorila; a morda že sam potek zastavitve vprašanj
lahko sproži nadaljnjo diskusijo.
ve avtonomije (notranje in racionalne zmožnosti samodeterminacije)
in neodvisnosti (socialne suverenosti nekega akterja, ločenega od dru-
gih in ne podvrženega »celoti« neke skupnosti), bi morali, da bi poi-
skali čisto začetne, še sramežljive in bežne izvore, res poseči že k starim
Grkom. Čeprav že zasnovana s sokratovsko zavestjo o sebi, individual-
na podoba nekega bitja, ki išče svoj smisel življenja v določenem odno-
su s sabo in ne v kakšni socialni pripadnosti, sprva dobi podobo v pro-
jektu samokonstitucije, samoizpolnitve – manj v smislu samozadost
nosti in bolj v smislu razvoja tehnologije sebstva, ki vzpostavlja kriti-
čen odnos do sebe – in »skrbi zase« (cura sui/souci de soi) (Foucault,
1991 in 1993), dragima epikurejcem in stoikom. Ta se pojavi na dveh, v
srednjem veku intimno povezanih ravninah; v nenehni interiorizaciji
bitja v osebni duši, nepopustljivo svobodni in posamični, in teo(leo)lo-
ški definiciji pravnega reda, ki iz taiste osebe napravi edini subjekt pra-
va, iz katerega je dinamika vpisovanja v svet počasi izdelala »individu-
um«. Kajpada z upoštevanjem dejstva, ki ga je predočil Émile Durk
heim, da je vse individualno vpisano v družbena dejstva, kar je zanj con-
ditio sine qua non, celo pri samomoru, kjer uporabi prav Sokratov pri-
mer (Durkheim, 1999 in 2002).
Avtorja se v članku skozi pregled in pretres nekaterih znanih teo-
retskih smeri (od funkcionalizma prek sistemske teorije, mikrosocio-
logije in Piagetove genetične epistemologije pa do bolj materialistično
zastavljenih in refleksivnih smeri, kakor so kritična teorija, bourdieuje-
vska aksiologija in revolucionarna pedagogika) lotevava vprašanj in di-
lem emancipatoričnih potencialov znotraj teh smeri in v okviru nefor-
malnega učenja. Zanimajo naju kombinacije in dileme vdetosti indivi-
dualnega v družbeno in pa rokavi znotraj specifično oblikovanih druž-
benih razmerij, kjer se skozi (neformalne) izobraževalne prakse nakazu-
jejo ali odpirajo možnosti za vzpostavljanje suverenosti subjektov in sku-
pin. Takšen kritični pretres sproža vrsto vprašanj, med katerimi so tudi
tale: v kakšnih okoliščinah in v okviru katere vrste šole se lahko razvi-
je spoznavna (kognitivna) misel, tj. misel kot živa akcija in ne kot pra-
zna reprodukcija znanega? Kakšne osnovne zahteve morajo biti izpolnje-
ne, da se miselni zastavek premakne z mesta in da se misel sproži? Kako
delujejo in učinkujejo politične intervencije, ki oblikujejo individualne
in kolektivne emancipatorične vrednote, zmožne spoznavne (kognitiv-
ne) komunikacije? In to je le nekaj vprašanj. Nimava pretenzije, da bova
nanje zadovoljivo odgovorila; a morda že sam potek zastavitve vprašanj
lahko sproži nadaljnjo diskusijo.
