Page 43 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 43
ncipatorični potencial 43
neformalnega izobraževanja1
Emancipatory Potential of Non-Formal
Education
Janez Kolenc Gregorič† in Taja Kramberger
Povzetek
Šole se od drugih oblik izobraževanja ločijo po tem, da oblikujejo specializirane si
steme argumentacij in diskurzivne racionalnosti, kakor so učni načrti in programi t.
i. kurikuli, učbeniki, urniki in podobno. Ti so že sami na sebi oblike institucionalizi-
ranega znanja in neposredne vzgoje in izobraževanja. Šolski učni programi so jedro
izobraževalnega sistema zahodnih družb in tvorijo enega izmed najmočnejših vzvo-
1 V okviru projekta Antropološki vidiki neformalnega pridobivanja znanj (2011–2014), katerega nosi-
lec je bil izvirno Janez Kolenc Gregorič (1955–2012), smo jeseni 2011 in na začetku leta 2012 z dialogi,
diskusijo in usklajevanjem epistemičnih in metodoloških izhodišč posamičnih sodelavk in sodelav-
cev projekta komaj dobro začeli. Janez Kolenc Gregorič mi je marca 2012 v smislu te projektne dina-
mike poslal besedilo, ki sem ga na njegovo željo, da bi v besedilu sodelovala kot soavtorica članka, na
več mestih ustrezno dopolnila. Nekaj malega sva o njegovih hipotezah, grafičnih rešitvah in mojih
dodatkih, komentarjih oz. vprašanjih sicer ustno razpravljala in se veselila nadaljnjih argumentov in
protiargumentov, toda žal nas je – vse, ki smo z Janezom razvijali človeške in intelektualne vezi – kma-
lu zatem prehitela njegova prezgodnja smrt. Tako je najin skupaj načrtovani članek postal nedokon-
čani hommage prijatelju in intelektualnemu sogovorniku Janezu Kolencu Gregoriču. Kot tak ostaja
torzo, nesklenjen zametek debate. Zaradi tega ga – v znak kolegialnosti in spoštovanja do intelektual-
nega sodelavca in prijatelja – na več mestih, kjer bi se Janezova ali moja misel lahko dalje razvijali le sko-
zi najino skupno debato (sicer zelo raznorodnih izhodišč, konceptov in branj) in bi tako lahko postali
vsaka zase – nedvomno pa tudi skupaj – bolj pertinentni, nisem mogla in ne hotela zapreti (po svoje).
Članek je šibek in nedorečen predvsem v drugem delu, kjer je nanizana vrsta idealnih shem in mode-
lov (bodisi na grafičnih prikazih ali v kataloški obliki), ki brez nadaljnje diskusije in opredelitev obvisi-
jo v zraku. Na nekaj mestih mu manjka tudi natančnejše navajanje, kar je opazil tudi recenzent/recen-
zentka, a žal Kolenčevi živahni misli in njenim oplajanjem z mislimi drugih zdaj ni več mogoče slediti
na enak način, kakor je to mogoče narediti, dokler z ljudmi lahko komuniciraš v živo. Vseeno se mi zdi,
da so v besedilu tudi mesta, pa naj bodo še tako nekoherentna, divergentna in razmajana, ki spodbu-
jajo mišljenje in iskanje rešitev – ali, natančneje, bralca in bralko nagovarjajo, da si zastavi lastna vpra-
šanja. Članku sem po Janezovi smrti dodala še nekaj svojih razmišljanj, primerjalnih dopolnil in skli-
cev. Posvečam ga – in verjamem, da to ni v nasprotju z Janezovim razgibanim duhom – Almiri, Janu
in Martinu! Zahvaljujem se recenzentom/recenzentkam za koristne pripombe.
neformalnega izobraževanja1
Emancipatory Potential of Non-Formal
Education
Janez Kolenc Gregorič† in Taja Kramberger
Povzetek
Šole se od drugih oblik izobraževanja ločijo po tem, da oblikujejo specializirane si
steme argumentacij in diskurzivne racionalnosti, kakor so učni načrti in programi t.
i. kurikuli, učbeniki, urniki in podobno. Ti so že sami na sebi oblike institucionalizi-
ranega znanja in neposredne vzgoje in izobraževanja. Šolski učni programi so jedro
izobraževalnega sistema zahodnih družb in tvorijo enega izmed najmočnejših vzvo-
1 V okviru projekta Antropološki vidiki neformalnega pridobivanja znanj (2011–2014), katerega nosi-
lec je bil izvirno Janez Kolenc Gregorič (1955–2012), smo jeseni 2011 in na začetku leta 2012 z dialogi,
diskusijo in usklajevanjem epistemičnih in metodoloških izhodišč posamičnih sodelavk in sodelav-
cev projekta komaj dobro začeli. Janez Kolenc Gregorič mi je marca 2012 v smislu te projektne dina-
mike poslal besedilo, ki sem ga na njegovo željo, da bi v besedilu sodelovala kot soavtorica članka, na
več mestih ustrezno dopolnila. Nekaj malega sva o njegovih hipotezah, grafičnih rešitvah in mojih
dodatkih, komentarjih oz. vprašanjih sicer ustno razpravljala in se veselila nadaljnjih argumentov in
protiargumentov, toda žal nas je – vse, ki smo z Janezom razvijali človeške in intelektualne vezi – kma-
lu zatem prehitela njegova prezgodnja smrt. Tako je najin skupaj načrtovani članek postal nedokon-
čani hommage prijatelju in intelektualnemu sogovorniku Janezu Kolencu Gregoriču. Kot tak ostaja
torzo, nesklenjen zametek debate. Zaradi tega ga – v znak kolegialnosti in spoštovanja do intelektual-
nega sodelavca in prijatelja – na več mestih, kjer bi se Janezova ali moja misel lahko dalje razvijali le sko-
zi najino skupno debato (sicer zelo raznorodnih izhodišč, konceptov in branj) in bi tako lahko postali
vsaka zase – nedvomno pa tudi skupaj – bolj pertinentni, nisem mogla in ne hotela zapreti (po svoje).
Članek je šibek in nedorečen predvsem v drugem delu, kjer je nanizana vrsta idealnih shem in mode-
lov (bodisi na grafičnih prikazih ali v kataloški obliki), ki brez nadaljnje diskusije in opredelitev obvisi-
jo v zraku. Na nekaj mestih mu manjka tudi natančnejše navajanje, kar je opazil tudi recenzent/recen-
zentka, a žal Kolenčevi živahni misli in njenim oplajanjem z mislimi drugih zdaj ni več mogoče slediti
na enak način, kakor je to mogoče narediti, dokler z ljudmi lahko komuniciraš v živo. Vseeno se mi zdi,
da so v besedilu tudi mesta, pa naj bodo še tako nekoherentna, divergentna in razmajana, ki spodbu-
jajo mišljenje in iskanje rešitev – ali, natančneje, bralca in bralko nagovarjajo, da si zastavi lastna vpra-
šanja. Članku sem po Janezovi smrti dodala še nekaj svojih razmišljanj, primerjalnih dopolnil in skli-
cev. Posvečam ga – in verjamem, da to ni v nasprotju z Janezovim razgibanim duhom – Almiri, Janu
in Martinu! Zahvaljujem se recenzentom/recenzentkam za koristne pripombe.
