Page 34 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 34
Neformalno učenje? Kaj je to?
zadostnih materialnih sredstev, potrebnih za vzpostavitev šolstva, bodi-
si sredstev ni želelo prispevati.
Predvsem med širšimi sloji prebivalstva so pri uveljavljanju prote-
stantizma na Kranjskem v precejšnji meri nastopali tudi problemi jezi-
kovne narave, saj je tam prebivalstvo, ki je bilo večinoma podeželsko, go-
vorilo pretežno slovensko, medtem ko je bil jezik izobraženstva in šol še
zmeraj humanistična latinščina, višji sloji pa so praviloma med seboj ko-
municirali v nemščini. Zato je pomen dela slovenskih protestantov na
področju uveljavljanja slovenskega jezika kot jezika knjige, jezika vzgoje
in izobraževanja in nenazadnje tudi jezika kulture toliko večji. Pri tem
je treba posebej izpostaviti Primoža Trubarja, ki je svojo zahtevo po or-
ganizaciji izobraževanja utemeljeval še z drugimi razlogi kot protestanti
v Nemčiji, tj. dodatnimi. Kot materinščina je bila nemščina tam že uve-
ljavljena tudi kot pisni jezik, imela je svojo jezikovno normo, Nemci pa
so že tudi imeli izobražence, ki so se udejstvovali tudi v materinščini. To
je pravzaprav eden izmed pomembnejših razlogov, da je Luther že lahko
želel in zahteval, da je treba brati Sveto pismo v materinščini ter na tej
podlagi vzpostavljati individualni stik z Bogom in da naj tako dečki kot
deklice eno do dve uri dnevno obiskujejo šolo zaradi elementarnega opi-
smenjevanja, ki bi jim omogočalo prej omenjeno. Razen želje po nepo-
sredni komunikaciji vsakega posameznika s »svetimi spisi« in z Bogom
v materinščini si je moral Trubar istočasno prizadevati tudi za uveljavi-
tev materinščine kot pisne norme ter za dvig splošne kulturne ravni pre-
bivalcev slovenskih dežel. Pri tem lahko nedvomno ugotovimo, da se je
tako pri Trubarju in njegovem intenzivnem zavzemanju za ustanavlja-
nje šol in izobraževanje otrok, pa tudi odraslih, kot tudi pri drugih slo-
venskih protestantih, razen prevladujočega verskega nagiba, intenzivno
pojavljala še iskrena želja po tem, da bi dvignili »preproste Slovence« iz
kulturne zaostalosti (cf. Rupel, 1951: 112; Schmidt, 1986: 206).
Prizadevanja Trubarja, da bi se čim več »lubih Slovencov« nauči-
lo brati in pisati, v kar, razen otrok in mladine, vključuje tudi odrasle,
so med najbolj izstopajočimi, ne samo na Kranjskem oziroma v Sloveni-
ji, ampak v deželah protestantizma nasploh. V predgovoru v Abecedari-
um iz leta 1550 je med drugim zapisal: »Obtu iest, kir sem tudi k animu
starimu vom Slovencom naprei postavlen, sem te vegše štuke naše pra-
ve vere v le-te buqvice prepisal inu v tih sem tudi hotel pokazati an la-
gag, kratik pot, koku se ima an vsakateri skorai brati navučiti /poudaril
T. V./.« (Trubar, 1555/2002a: 285) V delu je eksplicitno izrazil željo, da
bi se po možnosti vsakdo naučil brati, za kar je v nadaljevanju dela v di-
daktičnem smislu tudi poskrbel.
zadostnih materialnih sredstev, potrebnih za vzpostavitev šolstva, bodi-
si sredstev ni želelo prispevati.
Predvsem med širšimi sloji prebivalstva so pri uveljavljanju prote-
stantizma na Kranjskem v precejšnji meri nastopali tudi problemi jezi-
kovne narave, saj je tam prebivalstvo, ki je bilo večinoma podeželsko, go-
vorilo pretežno slovensko, medtem ko je bil jezik izobraženstva in šol še
zmeraj humanistična latinščina, višji sloji pa so praviloma med seboj ko-
municirali v nemščini. Zato je pomen dela slovenskih protestantov na
področju uveljavljanja slovenskega jezika kot jezika knjige, jezika vzgoje
in izobraževanja in nenazadnje tudi jezika kulture toliko večji. Pri tem
je treba posebej izpostaviti Primoža Trubarja, ki je svojo zahtevo po or-
ganizaciji izobraževanja utemeljeval še z drugimi razlogi kot protestanti
v Nemčiji, tj. dodatnimi. Kot materinščina je bila nemščina tam že uve-
ljavljena tudi kot pisni jezik, imela je svojo jezikovno normo, Nemci pa
so že tudi imeli izobražence, ki so se udejstvovali tudi v materinščini. To
je pravzaprav eden izmed pomembnejših razlogov, da je Luther že lahko
želel in zahteval, da je treba brati Sveto pismo v materinščini ter na tej
podlagi vzpostavljati individualni stik z Bogom in da naj tako dečki kot
deklice eno do dve uri dnevno obiskujejo šolo zaradi elementarnega opi-
smenjevanja, ki bi jim omogočalo prej omenjeno. Razen želje po nepo-
sredni komunikaciji vsakega posameznika s »svetimi spisi« in z Bogom
v materinščini si je moral Trubar istočasno prizadevati tudi za uveljavi-
tev materinščine kot pisne norme ter za dvig splošne kulturne ravni pre-
bivalcev slovenskih dežel. Pri tem lahko nedvomno ugotovimo, da se je
tako pri Trubarju in njegovem intenzivnem zavzemanju za ustanavlja-
nje šol in izobraževanje otrok, pa tudi odraslih, kot tudi pri drugih slo-
venskih protestantih, razen prevladujočega verskega nagiba, intenzivno
pojavljala še iskrena želja po tem, da bi dvignili »preproste Slovence« iz
kulturne zaostalosti (cf. Rupel, 1951: 112; Schmidt, 1986: 206).
Prizadevanja Trubarja, da bi se čim več »lubih Slovencov« nauči-
lo brati in pisati, v kar, razen otrok in mladine, vključuje tudi odrasle,
so med najbolj izstopajočimi, ne samo na Kranjskem oziroma v Sloveni-
ji, ampak v deželah protestantizma nasploh. V predgovoru v Abecedari-
um iz leta 1550 je med drugim zapisal: »Obtu iest, kir sem tudi k animu
starimu vom Slovencom naprei postavlen, sem te vegše štuke naše pra-
ve vere v le-te buqvice prepisal inu v tih sem tudi hotel pokazati an la-
gag, kratik pot, koku se ima an vsakateri skorai brati navučiti /poudaril
T. V./.« (Trubar, 1555/2002a: 285) V delu je eksplicitno izrazil željo, da
bi se po možnosti vsakdo naučil brati, za kar je v nadaljevanju dela v di-
daktičnem smislu tudi poskrbel.
