Page 35 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 35
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 35
To svojo željo in hotenje po izobraževanju vseh ljudi je nadaljeval v Ka-
tekizmu iz leta 1555, ki ga je predvsem zaradi lažje razumljivosti in berlji-
vosti dal natisniti v latinici. Trubar je bil prepričan, da se lahko brez te-
žav in hitro naučijo brati in pisati tako mladi kot tudi stari:
»Inu nom se tudi zdi, de ta naša slovenska besseda s teimi latinskimi puhšta-
bi se lepše inu ležei piše tar bere. Zavolo tih triyeh riči smo mi pustili druguč
drukati z latinskimi puhštabi en Abecedarium inu le-ta kratki katekizmus.
Iz tiga Abecedaria se mogo tii vaši lubi otročiči, inu tudi tii stari lahku inu hitru na-
vučiti brati tar pisati /poudaril T. V./.« (Trubar, 1555/2002c: 331).
V tem kontekstu je treba omeniti tudi razvoj njegovih izobraževal-
nih ambicij, ko je v naslovni utemeljitvi Abecedarija iz leta 1555 zapi-
sal, da se lahko iz njega hitro nauči brati in pisati: »Abecedarivm. Ene
bvqvice, iz katerih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku tar hi-
tru brati in pissati navučiti /poudaril T. V./« (Trubar, 1555/2002b: 311),
medtem ko je še v Abecedariju iz leta 1550 poudarjal zgolj učenje branja
(cf. Trubar, 1550/2002a: 311 in 281).
Brez težave identificiramo tudi neformalno učenje »tujega« jezi-
ka pri odraslih, kar je tudi ena od komponent izobraževanja odraslih.
Kranjskim, spodnještajerskim, koroškim in goriškim damam je v delu
Svetiga Pavla listuvi napisal: »Imate po vseh svojih gradovih, dvorih in
hišah svetopisemske in druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem
jeziku. /…/ Tudi so se nekatere izmed Vas, rojene na Avstrijskem, zgor-
njem Štajerskem in Tirolskem, iz njih naučile slovenščine /poudaril T.
V./ in le-to navadile brati tudi druge.« (Trubar v Rupel, 1966: 195)
V kontekstu razumevanja namena, ciljev in vloge vzgoje in izobraže-
vanja se slovenski protestanti načeloma niso razlikovali od nemških, kar
pomeni, da sta bila največji poudarek in pozornost namenjena sekundar-
ni stopnji izobraževanja, predvsem zaradi zadovoljevanja kadrovskih po-
treb, tj. za zagotavljanje primerno izobraženih cerkvenih in posvetnih
uradnikov. Kolikor že ga je pri nas bilo, je primarno šolanje zato večino-
ma ostajalo na ravni najosnovnejšega opismenjevanja, ki naj bi posame-
zniku, predvsem s pomočjo Svetega pisma, omogočilo vzpostavitev indi-
vidualnega stika z Bogom. Razen Trubarja se naši protestantski pedago-
ški pisci in drugi teoretiki praviloma niso posebej in sistematično ukvar-
jali z vprašanji izobraževanja in učenja po zaključku formalnega šola-
nja. To pravzaprav niti ni nenavadno, ker se je v tem času pri nas komaj
vzpostavljala norma pisne besede in pisnega izražanja. Pri Trubarju lah-
ko identificiramo oboje, tako komponente izobraževanja, tj. opismenje-
vanja, odraslih kot tudi komponente sodobnega koncepta vseživljenjske-
od antike do 16. stoletja 35
To svojo željo in hotenje po izobraževanju vseh ljudi je nadaljeval v Ka-
tekizmu iz leta 1555, ki ga je predvsem zaradi lažje razumljivosti in berlji-
vosti dal natisniti v latinici. Trubar je bil prepričan, da se lahko brez te-
žav in hitro naučijo brati in pisati tako mladi kot tudi stari:
»Inu nom se tudi zdi, de ta naša slovenska besseda s teimi latinskimi puhšta-
bi se lepše inu ležei piše tar bere. Zavolo tih triyeh riči smo mi pustili druguč
drukati z latinskimi puhštabi en Abecedarium inu le-ta kratki katekizmus.
Iz tiga Abecedaria se mogo tii vaši lubi otročiči, inu tudi tii stari lahku inu hitru na-
vučiti brati tar pisati /poudaril T. V./.« (Trubar, 1555/2002c: 331).
V tem kontekstu je treba omeniti tudi razvoj njegovih izobraževal-
nih ambicij, ko je v naslovni utemeljitvi Abecedarija iz leta 1555 zapi-
sal, da se lahko iz njega hitro nauči brati in pisati: »Abecedarivm. Ene
bvqvice, iz katerih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku tar hi-
tru brati in pissati navučiti /poudaril T. V./« (Trubar, 1555/2002b: 311),
medtem ko je še v Abecedariju iz leta 1550 poudarjal zgolj učenje branja
(cf. Trubar, 1550/2002a: 311 in 281).
Brez težave identificiramo tudi neformalno učenje »tujega« jezi-
ka pri odraslih, kar je tudi ena od komponent izobraževanja odraslih.
Kranjskim, spodnještajerskim, koroškim in goriškim damam je v delu
Svetiga Pavla listuvi napisal: »Imate po vseh svojih gradovih, dvorih in
hišah svetopisemske in druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem
jeziku. /…/ Tudi so se nekatere izmed Vas, rojene na Avstrijskem, zgor-
njem Štajerskem in Tirolskem, iz njih naučile slovenščine /poudaril T.
V./ in le-to navadile brati tudi druge.« (Trubar v Rupel, 1966: 195)
V kontekstu razumevanja namena, ciljev in vloge vzgoje in izobraže-
vanja se slovenski protestanti načeloma niso razlikovali od nemških, kar
pomeni, da sta bila največji poudarek in pozornost namenjena sekundar-
ni stopnji izobraževanja, predvsem zaradi zadovoljevanja kadrovskih po-
treb, tj. za zagotavljanje primerno izobraženih cerkvenih in posvetnih
uradnikov. Kolikor že ga je pri nas bilo, je primarno šolanje zato večino-
ma ostajalo na ravni najosnovnejšega opismenjevanja, ki naj bi posame-
zniku, predvsem s pomočjo Svetega pisma, omogočilo vzpostavitev indi-
vidualnega stika z Bogom. Razen Trubarja se naši protestantski pedago-
ški pisci in drugi teoretiki praviloma niso posebej in sistematično ukvar-
jali z vprašanji izobraževanja in učenja po zaključku formalnega šola-
nja. To pravzaprav niti ni nenavadno, ker se je v tem času pri nas komaj
vzpostavljala norma pisne besede in pisnega izražanja. Pri Trubarju lah-
ko identificiramo oboje, tako komponente izobraževanja, tj. opismenje-
vanja, odraslih kot tudi komponente sodobnega koncepta vseživljenjske-
