Page 30 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 30
Neformalno učenje? Kaj je to?
Z Benediktom iz Nursije, ustanoviteljem reda benediktincev, doseže prej
omenjena zahteva, naj se menihi vsak dan posvečajo branju, kar prav-
zaprav pomeni, naj se učijo (in s tem skrbijo za svoj »osebni razvoj«),
svoj vrh. Okrog leta 525 je napisal pravilo – z njim je postavil instituci-
onalne temelje nadaljnjega razvoja redovništva v Evropi –, v katerem je
predvidel branje, torej učenje, kot enega izmed temeljev življenja meni-
hov: »Brezdelje je sovražnik duše, zaradi tega se morajo v določenem
času bratje zaposliti z ročnim delom, v določenih urah pa z branjem sve-
tih spisov.« (Benedictus, 1847: st. 703A) Prav tako morajo ob nedeljah
»vsi brati« (lectioni vacent omnes), razen tistih, ki imajo druge dolžnosti
(ibid.: st. 704B). Enaka pravila kot za moške so v tem času veljala tudi za
ženske, za redovnice (cf. Arelatensis, 1865: st. 1109C–D).
Kar se tiče poudarjanja pomena branja/učenja in posameznikove
potrebe po njem, je v 7. stoletju papež Gregor I., za kontekst svetne du-
hovščine eden pomembnejših utemeljiteljev srednjeveške krščanske mi-
sli, v svojem delu Pastoralno vodilo zapisal: »Vse to pa bo duhovni vodi-
telj prav opravljal, tako bo, poln duha božjega strahu in ljubezni, sleherni
dan premišljeval (studiose meditetur) zapovedi Svetega pisma. /…/ Ker je
nesporna resnica, da srce v trušču zunanjih opravkov v sebi peša, si mora
nenehno prizadevati, da se z marljivim učenjem vzravnava.« (Gregorij
Veliki, 1984: 56–58). Podobno je razmišljal in tudi zahteval opat Sma-
ragd v svojem delu Okras menihov, namreč, da je branje, tj. učenje, iz-
obraževanje tisto, ki pomaga človeku razvijati samega sebe: »Vsakršno
napredovanje je rezultat branja (lectio) in razmišljanja (meditatio). /…/
Branje Svetih spisov prispeva dvojno darilo. Izobražuje namreč razume-
vanje duha (intellectum mentis) in od ničevosti sveta oddaljenega člove-
ka privede do ljubezni do Boga /…/. Sveto pismo na določen način raste z
bralci, nevedni bralci (rudes lectores) ga spoznavajo, učeni (docti) pa zme-
raj znova odkrivajo.« (Smaragdus, 1851: st. 597C–598A). V kasnejših
stoletjih so avtorji ponavljali tovrstne misli in se jih držali.
Fizično sposobne in za vojaški poklic primerne sinove je red »ti-
stih, ki se vojskujejo«, tj. plemstvo, redko pošiljal v šole. Kot enega iz-
med razlogov za to lahko navedemo tudi, da so morali biti ti otroci že
od mladosti naprej v celoti drugače vzgajani in usposabljani, kot je bil
to običaj v obstoječih šolah (ki jih je organizirala in vodila duhovščina).
Telesno urjenje, pouk v vojaških veščinah ter ravnanje z orožjem niso
bili niti predvideni, kaj šele izvajani: »V kratkem so ga urili (erudiretur)
na posveten način (saecularibus exercitiis), kot je običaj za plemiške deč-
ke.« (Odo, 1853: st. 645A) Med urjenjem so mladeniči večkrat preizku-
Z Benediktom iz Nursije, ustanoviteljem reda benediktincev, doseže prej
omenjena zahteva, naj se menihi vsak dan posvečajo branju, kar prav-
zaprav pomeni, naj se učijo (in s tem skrbijo za svoj »osebni razvoj«),
svoj vrh. Okrog leta 525 je napisal pravilo – z njim je postavil instituci-
onalne temelje nadaljnjega razvoja redovništva v Evropi –, v katerem je
predvidel branje, torej učenje, kot enega izmed temeljev življenja meni-
hov: »Brezdelje je sovražnik duše, zaradi tega se morajo v določenem
času bratje zaposliti z ročnim delom, v določenih urah pa z branjem sve-
tih spisov.« (Benedictus, 1847: st. 703A) Prav tako morajo ob nedeljah
»vsi brati« (lectioni vacent omnes), razen tistih, ki imajo druge dolžnosti
(ibid.: st. 704B). Enaka pravila kot za moške so v tem času veljala tudi za
ženske, za redovnice (cf. Arelatensis, 1865: st. 1109C–D).
Kar se tiče poudarjanja pomena branja/učenja in posameznikove
potrebe po njem, je v 7. stoletju papež Gregor I., za kontekst svetne du-
hovščine eden pomembnejših utemeljiteljev srednjeveške krščanske mi-
sli, v svojem delu Pastoralno vodilo zapisal: »Vse to pa bo duhovni vodi-
telj prav opravljal, tako bo, poln duha božjega strahu in ljubezni, sleherni
dan premišljeval (studiose meditetur) zapovedi Svetega pisma. /…/ Ker je
nesporna resnica, da srce v trušču zunanjih opravkov v sebi peša, si mora
nenehno prizadevati, da se z marljivim učenjem vzravnava.« (Gregorij
Veliki, 1984: 56–58). Podobno je razmišljal in tudi zahteval opat Sma-
ragd v svojem delu Okras menihov, namreč, da je branje, tj. učenje, iz-
obraževanje tisto, ki pomaga človeku razvijati samega sebe: »Vsakršno
napredovanje je rezultat branja (lectio) in razmišljanja (meditatio). /…/
Branje Svetih spisov prispeva dvojno darilo. Izobražuje namreč razume-
vanje duha (intellectum mentis) in od ničevosti sveta oddaljenega člove-
ka privede do ljubezni do Boga /…/. Sveto pismo na določen način raste z
bralci, nevedni bralci (rudes lectores) ga spoznavajo, učeni (docti) pa zme-
raj znova odkrivajo.« (Smaragdus, 1851: st. 597C–598A). V kasnejših
stoletjih so avtorji ponavljali tovrstne misli in se jih držali.
Fizično sposobne in za vojaški poklic primerne sinove je red »ti-
stih, ki se vojskujejo«, tj. plemstvo, redko pošiljal v šole. Kot enega iz-
med razlogov za to lahko navedemo tudi, da so morali biti ti otroci že
od mladosti naprej v celoti drugače vzgajani in usposabljani, kot je bil
to običaj v obstoječih šolah (ki jih je organizirala in vodila duhovščina).
Telesno urjenje, pouk v vojaških veščinah ter ravnanje z orožjem niso
bili niti predvideni, kaj šele izvajani: »V kratkem so ga urili (erudiretur)
na posveten način (saecularibus exercitiis), kot je običaj za plemiške deč-
ke.« (Odo, 1853: st. 645A) Med urjenjem so mladeniči večkrat preizku-
