Page 32 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 32
Neformalno učenje? Kaj je to?
prebivalstvu, vzgoja v najširšem pomenu besede omejila na dve nalogi,
na praktično pripravo na življenje, za kar so bili zadolženi starši oziroma
skrbniki, in moralno oblikovanje posameznikov, za kar je bila zadolžena
duhovščina (cf. Limmer, 1958; Riché, 1979). Zaradi strahu pred maliko-
valstvom v cerkvah dolgo časa ni bilo kipov, sčasoma pa je Cerkev spre-
jela naslikane in izklesane podobe, ki so dobile tudi ime Biblija revežev
ali »nema pridiga«, njihov namen pa je bil, da bi z njihovo pomočjo pre-
prosti verniki bolj dojeli biblične teme (cf. Dhondt, 1968; Grundmann,
1958; Riché, 1979; Specht, 1895). Vsi kleriki, ki so poznali pomen govor-
ništva, so v pridigi videli najučinkovitejše sredstvo za pridobivanje ljudi
za krščanstvo. Pridige v ljudskem jeziku večinoma niso ohranjene; škofje
so v zvezi s pridiganjem v svojih navodilih duhovnikom naročali, naj ti-
sti izmed duhovnikov, ki »poznajo« Sveto pismo, le-tega razlagajo, osta-
li pa naj ljudi prepričujejo, naj se odvračajo od zla, naj delajo dobro in naj
si prizadevajo za mir (cf. Riché, 1979: 323–324).
Reformacija
Z zahtevama po individualiziranem vzpostavljanju stika z Bogom
in po tem, da bi naj Sveto pismo prebirali verniki sami v svoji materin-
ščini, je reformacija postavila novo paradigmo razumevanja učenja sko-
zi vse življenje, ki pravzaprav implicira nekatere komponente sodobne-
ga koncepta vseživljenjskega izobraževanja/učenja. Če pa pogledamo in
analiziramo vprašanja izobraževanja in učenja odraslih, so se protestan-
ti v Nemčiji z njimi bolj ali manj uspešno soočali oziroma so jih bolj ali
manj tematizirali. Nemški protestantski pedagogi so največ pozornosti
namenjali sekundarni stopnji izobraževanja, delno tudi terciarni stopnji,
predvsem zaradi velikega pomanjkanja izobražencev, tj. učiteljev in du-
hovnikov, zelo malo ali skoraj nič pa se niso ukvarjali z opismenjevanjem
in drugimi oblikami izobraževanja in učenja odraslih.
Relativno kmalu je Martin Luther kot utemeljitelj in vodilni pred-
stavnik reformacije spoznal, da je za širjenje vere ter za ohranjanje ra-
znih cerkvenih in posvetnih poklicev nujna (re)organizacija šolstva, izo-
braževanja nasploh. Sam lastnih pedagoških pogledov sicer ni niti razvil
niti predstavil v programski obliki ali sistemu, so pa njegove misli ime-
le močan vpliv na razvoj teorije in prakse vzgoje in izobraževanja v drža-
vah, ki so sprejele reformacijo. Bil je prepričan, da sta vzgoja in izobraže-
vanje stvar treh temeljnih družbenih institucij, namreč družine, šole in
cerkve, izmed katerih ima vsaka svoje poslanstvo in naloge, dolžnosti, pa
tudi pravice (cf. Bertin, 1961; Roth, 1898). Na področje vzgoje in izobra-
ževanja je Luther javno posegel s svojo avtoriteto, ko je postalo očitno, da
prebivalstvu, vzgoja v najširšem pomenu besede omejila na dve nalogi,
na praktično pripravo na življenje, za kar so bili zadolženi starši oziroma
skrbniki, in moralno oblikovanje posameznikov, za kar je bila zadolžena
duhovščina (cf. Limmer, 1958; Riché, 1979). Zaradi strahu pred maliko-
valstvom v cerkvah dolgo časa ni bilo kipov, sčasoma pa je Cerkev spre-
jela naslikane in izklesane podobe, ki so dobile tudi ime Biblija revežev
ali »nema pridiga«, njihov namen pa je bil, da bi z njihovo pomočjo pre-
prosti verniki bolj dojeli biblične teme (cf. Dhondt, 1968; Grundmann,
1958; Riché, 1979; Specht, 1895). Vsi kleriki, ki so poznali pomen govor-
ništva, so v pridigi videli najučinkovitejše sredstvo za pridobivanje ljudi
za krščanstvo. Pridige v ljudskem jeziku večinoma niso ohranjene; škofje
so v zvezi s pridiganjem v svojih navodilih duhovnikom naročali, naj ti-
sti izmed duhovnikov, ki »poznajo« Sveto pismo, le-tega razlagajo, osta-
li pa naj ljudi prepričujejo, naj se odvračajo od zla, naj delajo dobro in naj
si prizadevajo za mir (cf. Riché, 1979: 323–324).
Reformacija
Z zahtevama po individualiziranem vzpostavljanju stika z Bogom
in po tem, da bi naj Sveto pismo prebirali verniki sami v svoji materin-
ščini, je reformacija postavila novo paradigmo razumevanja učenja sko-
zi vse življenje, ki pravzaprav implicira nekatere komponente sodobne-
ga koncepta vseživljenjskega izobraževanja/učenja. Če pa pogledamo in
analiziramo vprašanja izobraževanja in učenja odraslih, so se protestan-
ti v Nemčiji z njimi bolj ali manj uspešno soočali oziroma so jih bolj ali
manj tematizirali. Nemški protestantski pedagogi so največ pozornosti
namenjali sekundarni stopnji izobraževanja, delno tudi terciarni stopnji,
predvsem zaradi velikega pomanjkanja izobražencev, tj. učiteljev in du-
hovnikov, zelo malo ali skoraj nič pa se niso ukvarjali z opismenjevanjem
in drugimi oblikami izobraževanja in učenja odraslih.
Relativno kmalu je Martin Luther kot utemeljitelj in vodilni pred-
stavnik reformacije spoznal, da je za širjenje vere ter za ohranjanje ra-
znih cerkvenih in posvetnih poklicev nujna (re)organizacija šolstva, izo-
braževanja nasploh. Sam lastnih pedagoških pogledov sicer ni niti razvil
niti predstavil v programski obliki ali sistemu, so pa njegove misli ime-
le močan vpliv na razvoj teorije in prakse vzgoje in izobraževanja v drža-
vah, ki so sprejele reformacijo. Bil je prepričan, da sta vzgoja in izobraže-
vanje stvar treh temeljnih družbenih institucij, namreč družine, šole in
cerkve, izmed katerih ima vsaka svoje poslanstvo in naloge, dolžnosti, pa
tudi pravice (cf. Bertin, 1961; Roth, 1898). Na področje vzgoje in izobra-
ževanja je Luther javno posegel s svojo avtoriteto, ko je postalo očitno, da
