Page 33 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 33
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 33
kljub vsem dobrim željam ter možnostim individualizacije religije ljudje
svojim otrokom iz lastnega vzgiba ne bodo omogočali izobraževanja, jih
pošiljali v šolo, prav tako pa šol tudi ne bo nihče prostovoljno vzdrževal.
Leta 1520 je Luther v odprtem pismu nemškemu plemstvu z naslo-
vom Krščanskemu plemstvu nemške narodnosti o izboljšanju krščanskega
stanu izrazil željo, naj bi se tako dečki kot deklice vsakodnevno vsaj eno
uro učili Sveto pismo (cf. Luther, 1520/1975). Nato je čez štiri leta (1524)
napisal okrožnico z naslovom Mestnim svetnikom vseh mest Nemčije, da
morajo ustanavljati in vzdrževati krščanske šole, v kateri nalaga predvsem
mestnim oblastem skrb in dolžnost za šolstvo in izobraževanje v najšir-
šem smislu (cf. Luther, 1524/1975). V skladu z zahtevami okrožnice bi
morala biti ena izmed najpomembnejših nalog posvetnih oblasti, da bi
povsod, kjer je to mogoče, ustanavljale šole za dečke in deklice, kamor
bi se ti hodili vsakodnevno izobraževat za uro ali dve. Pravi, da je na ža-
lost največji del staršev nespreten, in da sam ne ve, kako naj otroke vzga-
ja in poučuje. Po drugi strani pa, četudi bi bili starši spretni in bi hoteli
otroke sami poučevati, zaradi drugih poslov in opravil nimajo za to niti
časa niti prostora. Tako jih nuja prisili, da imajo preproste vzgojitelje, pa
še to le premožnejši. V nadaljevanju navaja ugovor, da bi gotovo vsakdo
želel sam vzgajati in poučevati svoje hčere in sinove, na to pa odgovar-
ja, da je to sicer res, vendar je velika verjetnost, da bo rezultat tega proce-
sa teleban. Če pa dajo starši otroke v šolo, kjer so »izobraženi« učitelji
in učiteljice, kjer poučujejo jezike in »druge umetnosti«, kjer bodo sli-
šali zgodovino in pregovore vsega sveta, si bodo otroci izoblikovali svo-
je mnenje in se bodo znali v teku življenja ravnati z »božjim strahom«.
Vzgoja na domu, ki poteka doma brez take šole, nas po Luthrovem pre-
pričanju naredi modre s pomočjo lastne izkušnje; preden pa se to zgodi,
»bomo že stokrat mrtvi, saj je za lastno izkušnjo potrebno veliko časa«
(ibid.: 172–174).
Na ozemlju današnje Slovenije so v času reformacije vladale dru-
gačne razmere kot v Nemčiji. Deželni vladarji (ki so imeli zakonodaj-
no in upravno moč) so bili Habsburžani, ki so ostajali katoličani, dežel-
no plemstvo pa je bilo pretežno protestantsko ali pa je bilo protestantiz-
mu vsaj naklonjeno. Zaradi tega je imelo deželno plemstvo velike teža-
ve z uveljavljanjem določenih zahtev, ki so bile tam, kjer je deželni ozi-
roma državni vladar pristopil k protestantizmu, skorajda samoumevne
oziroma so bile v pristojnosti deželnih knezov (cerkvena ureditev, orga-
nizacija šolstva, finančne zadeve itn.). Ilustrativna je situacija na Kranj-
skem, kjer je mogoče dobiti vtis, da deželno plemstvo bodisi res ni imelo
od antike do 16. stoletja 33
kljub vsem dobrim željam ter možnostim individualizacije religije ljudje
svojim otrokom iz lastnega vzgiba ne bodo omogočali izobraževanja, jih
pošiljali v šolo, prav tako pa šol tudi ne bo nihče prostovoljno vzdrževal.
Leta 1520 je Luther v odprtem pismu nemškemu plemstvu z naslo-
vom Krščanskemu plemstvu nemške narodnosti o izboljšanju krščanskega
stanu izrazil željo, naj bi se tako dečki kot deklice vsakodnevno vsaj eno
uro učili Sveto pismo (cf. Luther, 1520/1975). Nato je čez štiri leta (1524)
napisal okrožnico z naslovom Mestnim svetnikom vseh mest Nemčije, da
morajo ustanavljati in vzdrževati krščanske šole, v kateri nalaga predvsem
mestnim oblastem skrb in dolžnost za šolstvo in izobraževanje v najšir-
šem smislu (cf. Luther, 1524/1975). V skladu z zahtevami okrožnice bi
morala biti ena izmed najpomembnejših nalog posvetnih oblasti, da bi
povsod, kjer je to mogoče, ustanavljale šole za dečke in deklice, kamor
bi se ti hodili vsakodnevno izobraževat za uro ali dve. Pravi, da je na ža-
lost največji del staršev nespreten, in da sam ne ve, kako naj otroke vzga-
ja in poučuje. Po drugi strani pa, četudi bi bili starši spretni in bi hoteli
otroke sami poučevati, zaradi drugih poslov in opravil nimajo za to niti
časa niti prostora. Tako jih nuja prisili, da imajo preproste vzgojitelje, pa
še to le premožnejši. V nadaljevanju navaja ugovor, da bi gotovo vsakdo
želel sam vzgajati in poučevati svoje hčere in sinove, na to pa odgovar-
ja, da je to sicer res, vendar je velika verjetnost, da bo rezultat tega proce-
sa teleban. Če pa dajo starši otroke v šolo, kjer so »izobraženi« učitelji
in učiteljice, kjer poučujejo jezike in »druge umetnosti«, kjer bodo sli-
šali zgodovino in pregovore vsega sveta, si bodo otroci izoblikovali svo-
je mnenje in se bodo znali v teku življenja ravnati z »božjim strahom«.
Vzgoja na domu, ki poteka doma brez take šole, nas po Luthrovem pre-
pričanju naredi modre s pomočjo lastne izkušnje; preden pa se to zgodi,
»bomo že stokrat mrtvi, saj je za lastno izkušnjo potrebno veliko časa«
(ibid.: 172–174).
Na ozemlju današnje Slovenije so v času reformacije vladale dru-
gačne razmere kot v Nemčiji. Deželni vladarji (ki so imeli zakonodaj-
no in upravno moč) so bili Habsburžani, ki so ostajali katoličani, dežel-
no plemstvo pa je bilo pretežno protestantsko ali pa je bilo protestantiz-
mu vsaj naklonjeno. Zaradi tega je imelo deželno plemstvo velike teža-
ve z uveljavljanjem določenih zahtev, ki so bile tam, kjer je deželni ozi-
roma državni vladar pristopil k protestantizmu, skorajda samoumevne
oziroma so bile v pristojnosti deželnih knezov (cerkvena ureditev, orga-
nizacija šolstva, finančne zadeve itn.). Ilustrativna je situacija na Kranj-
skem, kjer je mogoče dobiti vtis, da deželno plemstvo bodisi res ni imelo
