Page 37 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 37
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 37
stanov veljala posebna pravila vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja.
Težko bi govorili o enotnem modelu, saj so se razlikovali tako cilji kakor
tudi metode in sredstva. V okviru kleriškega stanu sta se prepletali skrb
za kariero in poklicni razvoj ter osebnostni oziroma duhovni razvoj po-
sameznika, kot bi temu rekli v srednjem veku. Ugotovimo lahko alter-
niranje in komplementarnost obeh funkcij sodobnega razumevanja vse-
življenjskega izobraževanja in učenja, po možnosti v neformalni in pri-
ložnostni obliki. Za plemiški stan lahko rečemo, da moremo sodobne
postavke vseživljenjskega učenja identificirati v obliki nepretrganega ur-
jenja v vojaških in športnih veščinah, kar je bil pogoj za uspešno opra-
vljanje »poklica« viteza. Če sodobna pojmovanja vseživljenjskega uče-
nja upoštevamo v najširšem možnem smislu, potem lahko vanj uvrstimo
tudi delavski, tj. kmečki, stan in to v smislu razvoja osebnosti. Kmetje so
bili namreč redno skozi pridige ob nedeljah in drugih praznikih deležni
moralnega pouka s strani duhovščine.
Ena izmed najpomembnejših zahtev protestantizma je bila, da mo-
rajo ljudje, verniki redno, tekom celega življenja, brati Sveto pismo in
druge (ustrezne) knjige. Kot razlog za njihovo prebiranje so med drugim
navajali oblikovanje oziroma razvoj posameznikove osebnosti. Brez za-
držkov se lahko strinjamo, da je šlo pri tem v bistvu za enako utemeljitev,
kot so jo navajali v srednjem veku. Kot bistveno razliko med srednjeve-
škim in protestantskim pojmovanjem razvoja posameznikove osebnosti
pa bi lahko izpostavili, da se protestantske zahteve po branju demokrati-
zirajo in prenesejo iz ozke skupine posvečenih, tj. duhovščine, na vse lju-
di, tj. na vse sloje prebivalstva. Istočasno pa se spremeni tudi jezik izobra-
ževanja in literature, ki ni več zgolj latinščina, ampak materinščina bral-
cev oz. tistih, ki se izobražujejo. Prav tako bi lahko izpeljali tudi ugotovi-
tev in sklep, da ima v protestantizmu v principu po zaključku katere koli
vrste, stopnje ali oblike formalnega izobraževanja vsakdo možnost kon-
tinuiranega razvoja in učenja skozi vse življenje, ne glede na stan, spol ali
starost. V bistvu lahko rečemo, da se je z reformacijo in z njeno načelno
demokratizacijo zahteve po izobraževanju (tudi glede na načine in obli-
ke izvajanja) začel proces, ki je dosegel enega izmed vrhov v drugi polo-
vici sedemnajstega stoletja s Komenskim in njegovim konceptom učenja
skozi vse življenje, drugega pa v sodobnih konceptih in pojmovanjih vse-
življenjskega izobraževanja in učenja v vseh njegovih pojavnih oblikah.
Lahko ugotovimo tudi, da je bil Primož Trubar eden izmed redkih pro-
testantov nasploh, ki je se je še najbolj približal vsebini sodobnega poj-
movanja vseživljenjskega izobraževanja oziroma učenja.
od antike do 16. stoletja 37
stanov veljala posebna pravila vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja.
Težko bi govorili o enotnem modelu, saj so se razlikovali tako cilji kakor
tudi metode in sredstva. V okviru kleriškega stanu sta se prepletali skrb
za kariero in poklicni razvoj ter osebnostni oziroma duhovni razvoj po-
sameznika, kot bi temu rekli v srednjem veku. Ugotovimo lahko alter-
niranje in komplementarnost obeh funkcij sodobnega razumevanja vse-
življenjskega izobraževanja in učenja, po možnosti v neformalni in pri-
ložnostni obliki. Za plemiški stan lahko rečemo, da moremo sodobne
postavke vseživljenjskega učenja identificirati v obliki nepretrganega ur-
jenja v vojaških in športnih veščinah, kar je bil pogoj za uspešno opra-
vljanje »poklica« viteza. Če sodobna pojmovanja vseživljenjskega uče-
nja upoštevamo v najširšem možnem smislu, potem lahko vanj uvrstimo
tudi delavski, tj. kmečki, stan in to v smislu razvoja osebnosti. Kmetje so
bili namreč redno skozi pridige ob nedeljah in drugih praznikih deležni
moralnega pouka s strani duhovščine.
Ena izmed najpomembnejših zahtev protestantizma je bila, da mo-
rajo ljudje, verniki redno, tekom celega življenja, brati Sveto pismo in
druge (ustrezne) knjige. Kot razlog za njihovo prebiranje so med drugim
navajali oblikovanje oziroma razvoj posameznikove osebnosti. Brez za-
držkov se lahko strinjamo, da je šlo pri tem v bistvu za enako utemeljitev,
kot so jo navajali v srednjem veku. Kot bistveno razliko med srednjeve-
škim in protestantskim pojmovanjem razvoja posameznikove osebnosti
pa bi lahko izpostavili, da se protestantske zahteve po branju demokrati-
zirajo in prenesejo iz ozke skupine posvečenih, tj. duhovščine, na vse lju-
di, tj. na vse sloje prebivalstva. Istočasno pa se spremeni tudi jezik izobra-
ževanja in literature, ki ni več zgolj latinščina, ampak materinščina bral-
cev oz. tistih, ki se izobražujejo. Prav tako bi lahko izpeljali tudi ugotovi-
tev in sklep, da ima v protestantizmu v principu po zaključku katere koli
vrste, stopnje ali oblike formalnega izobraževanja vsakdo možnost kon-
tinuiranega razvoja in učenja skozi vse življenje, ne glede na stan, spol ali
starost. V bistvu lahko rečemo, da se je z reformacijo in z njeno načelno
demokratizacijo zahteve po izobraževanju (tudi glede na načine in obli-
ke izvajanja) začel proces, ki je dosegel enega izmed vrhov v drugi polo-
vici sedemnajstega stoletja s Komenskim in njegovim konceptom učenja
skozi vse življenje, drugega pa v sodobnih konceptih in pojmovanjih vse-
življenjskega izobraževanja in učenja v vseh njegovih pojavnih oblikah.
Lahko ugotovimo tudi, da je bil Primož Trubar eden izmed redkih pro-
testantov nasploh, ki je se je še najbolj približal vsebini sodobnega poj-
movanja vseživljenjskega izobraževanja oziroma učenja.
