Page 29 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 29
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 29
izmed socialnih skupin svojo lastno notranjo strukturo in je bila strogo
omejena v svojem odnosu do druge skupine. Posamezni red je bil sredi-
šče specifičnih pogledov in navad, prav tako tudi družbenih ustanov in
ustanov vzgoje in izobraževanja, ki so dajale unikaten značaj tako kleri-
ški kot viteški ali kmečki vzgoji. Pri tem so le-te specifično in individual-
no opredelile pripadnost in značilnosti vsakega posameznega stanu (cf.
Duby 1985). Za vsakega izmed treh stanov je bila značilna lastna organi-
zacija vzgoje in izobraževanja oz. usposabljanja, ki je izhajala iz redu/sta-
nu pripisanih potreb. V bistvu smemo o izobraževanju v sodobnem po-
menu besede govoriti le pri šolanju v okviru reda duhovščine. Tako du-
hovščina – še posebej menihi – kot tudi plemstvo so, bodisi na formal-
ni bodisi na neformalni ravni, na določen način skrbeli za to, kar danes
opredeljujemo kot vseživljenjsko izobraževanje/učenje.
Šolanje v okviru reda »tistih, ki molijo«, tj. duhovščine, je bilo si-
cer predvsem namenjeno zadovoljevanju poklicnih potreb, je pa isto-
časno predstavljalo tudi pridobivanje splošne izobrazbe (grška enkýkli-
os paideía oz. latinske artes liberales). Po zaključku predvidenega šola-
nja je predvsem pri redovnikih identificirati izrazito težnjo, da se z izo-
braževanjem oziroma učenjem ne bi prenehalo. Očitna je tudi spremem-
ba funkcije učenja oziroma izobraževanja, ki bi naj bilo predvsem v vlo-
gi osebnostnega in ne več toliko poklicnega razvoja. Temelji za to so se
začeli vzpostavljati v 5. in v 6. stoletju, ko so utemeljitelji redovništva na
Zahodu zahtevali vsakodnevno branje raznih tekstov. V kasnejših stole-
tjih se odnos do učenja ni bistveno spreminjal, razširil pa se je tudi na t.
i. svetno duhovščino. Zahteve po rednem branju Svetega pisma in dru-
gih »svetih spisov« so bile v funkciji razvoja osebnosti, za izkazovanje
in utrjevanje pobožnosti so namreč služile molitve. Tudi sam izraz »bra-
nje« (lectio) bi lahko v kontekstu vseživljenjskega učenja/izobraževanja
posodobili v »učenje«.
V 4. stoletju je v Egiptu Pahomij ustanovil prvi samostan, kar je bolj
ali manj pomenilo konec puščavništva. V svojem Pravilu za menihe je
zahteval, naj nepismenega kandidata za vstop v samostan starejši izobra-
žen menih tri ure dnevno učiti brati:
»Kdor bo v samostan vstopil neuk /rudis/, naj bo najprej poučen o pravilih,
ki jih mora upoštevati. /…/ Če ne pozna črk, naj gre ob primi, terci in seksti k
nekomu, ki more poučevati in /…/ se, z vso dolžno hvaležnostjo, kar najmar-
ljiveje uči. /…/ Potem naj mu bodo napisane črke, zlogi, glagoli in samostal-
niki. Če noče brati, ga je k temu treba prisiliti! V samostanu naj ne bo niko-
gar, ki se ne bi učil brati (discat litteras).« (Pachomius, 1846: st. 291–292)
od antike do 16. stoletja 29
izmed socialnih skupin svojo lastno notranjo strukturo in je bila strogo
omejena v svojem odnosu do druge skupine. Posamezni red je bil sredi-
šče specifičnih pogledov in navad, prav tako tudi družbenih ustanov in
ustanov vzgoje in izobraževanja, ki so dajale unikaten značaj tako kleri-
ški kot viteški ali kmečki vzgoji. Pri tem so le-te specifično in individual-
no opredelile pripadnost in značilnosti vsakega posameznega stanu (cf.
Duby 1985). Za vsakega izmed treh stanov je bila značilna lastna organi-
zacija vzgoje in izobraževanja oz. usposabljanja, ki je izhajala iz redu/sta-
nu pripisanih potreb. V bistvu smemo o izobraževanju v sodobnem po-
menu besede govoriti le pri šolanju v okviru reda duhovščine. Tako du-
hovščina – še posebej menihi – kot tudi plemstvo so, bodisi na formal-
ni bodisi na neformalni ravni, na določen način skrbeli za to, kar danes
opredeljujemo kot vseživljenjsko izobraževanje/učenje.
Šolanje v okviru reda »tistih, ki molijo«, tj. duhovščine, je bilo si-
cer predvsem namenjeno zadovoljevanju poklicnih potreb, je pa isto-
časno predstavljalo tudi pridobivanje splošne izobrazbe (grška enkýkli-
os paideía oz. latinske artes liberales). Po zaključku predvidenega šola-
nja je predvsem pri redovnikih identificirati izrazito težnjo, da se z izo-
braževanjem oziroma učenjem ne bi prenehalo. Očitna je tudi spremem-
ba funkcije učenja oziroma izobraževanja, ki bi naj bilo predvsem v vlo-
gi osebnostnega in ne več toliko poklicnega razvoja. Temelji za to so se
začeli vzpostavljati v 5. in v 6. stoletju, ko so utemeljitelji redovništva na
Zahodu zahtevali vsakodnevno branje raznih tekstov. V kasnejših stole-
tjih se odnos do učenja ni bistveno spreminjal, razširil pa se je tudi na t.
i. svetno duhovščino. Zahteve po rednem branju Svetega pisma in dru-
gih »svetih spisov« so bile v funkciji razvoja osebnosti, za izkazovanje
in utrjevanje pobožnosti so namreč služile molitve. Tudi sam izraz »bra-
nje« (lectio) bi lahko v kontekstu vseživljenjskega učenja/izobraževanja
posodobili v »učenje«.
V 4. stoletju je v Egiptu Pahomij ustanovil prvi samostan, kar je bolj
ali manj pomenilo konec puščavništva. V svojem Pravilu za menihe je
zahteval, naj nepismenega kandidata za vstop v samostan starejši izobra-
žen menih tri ure dnevno učiti brati:
»Kdor bo v samostan vstopil neuk /rudis/, naj bo najprej poučen o pravilih,
ki jih mora upoštevati. /…/ Če ne pozna črk, naj gre ob primi, terci in seksti k
nekomu, ki more poučevati in /…/ se, z vso dolžno hvaležnostjo, kar najmar-
ljiveje uči. /…/ Potem naj mu bodo napisane črke, zlogi, glagoli in samostal-
niki. Če noče brati, ga je k temu treba prisiliti! V samostanu naj ne bo niko-
gar, ki se ne bi učil brati (discat litteras).« (Pachomius, 1846: st. 291–292)
