Page 31 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 31
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 31
šali svoje moči in znanje z vrstniki (cf. Specht, 1895: 232). Mladi plemič
je moral v teku svojega »izobraževanja« oziroma urjenja absolvirati tri
stopnje (cf. Good in Teller, 1969; Müller-Freienfels, 1932):
- Paž: S približno sedmim letom starosti je deček postal paž; učil se je
streči pri mizi, loviti divjad, igrati šah.
- Oproda: Naloga oprode, kar je postal nekako s štirinajstim letom
starosti, je bila skrb za vitezovo orožje ter njegovega konja; nadalje-
valo se je tudi urjenje v veščinah »paževske« stopnje.
- Vitez: V starosti okrog dvajset let je mladenič s posebnim obredom
postal vitez in prejel simbolična znamenja viteškega stanu (meč in
ostroge).
V takšnih družbenih razmerah je odraščal tudi bodoči frankovski
kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karel Veliki, ki je bil v mlado-
sti vzgajan v skladu s frankovsko plemiško tradicijo, kar pomeni izključ-
no v telesnem urjenju in vojaških veščinah. Kot pravi njegov biograf Ein-
hard, se je brati in pisati naučil šele v zrelih letih, vendar je imel do uče-
nja in izobraževanja posebno afiniteto: »Med katerimi /jeziki – op. a./
se je latinskega naučil tako dobro, da ga je govoril enako kot materinšči-
no; grški jezik pa je bolje razumel kot govoril. /…/ S svobodnimi ume-
tnostmi se je zelo intenzivno ukvarjal. /…/ Poskušal je tudi pisati in je
imel zato zmeraj tablice in pergamentne zvezke v postelji pod zglavni-
kom; ko je imel kaj prostega časa, je privajal roko oblikovanju črk, ven-
dar to delo, napačno zastavljeno in prepozno začeto, ni bilo uspešno.«
(Einhard, 1992: 90) Pripadniki reda »tistih, ki se vojskujejo«, tj. plem-
stvo, vitezi, so se morali, da so ohranili kondicijo in spretnost, redno in
nepretrgoma uriti v pridobljenih veščinah oziroma spretnosti ravnanja z
orožjem. To so počeli vse do pozne starosti oziroma dokler so (z)mogli.
V srednjem veku so dekleta iz plemiških družin temeljna znanja pri-
dobivala večinoma doma, kjer so jih učili hišni učitelji. Znanje latinske-
ga jezika je bilo sicer še zmeraj pomembno, so pa pozornost zmeraj bolj
začele pritegovati ljubezenske pesmi in viteški romani v ljudskih jezikih.
Tipičen primer izobraževanja plemkinje najdemo v delu Tristan Gottfri-
eda iz Strasbourga, kjer opisuje vzgojo Izolde. Že zgodaj, kot otroka, jo
je začel izobraževati domači kaplan v branju in pisanju, francoščini in la-
tinščini; dvorni pevec jo je poučeval v uglajenem obnašanju, igranju na
harfo, v petju, pisanju pisem in v pesnjenju kancon (Strassburg, 1873: v.
7965 – 8145; v.: Specht, 1895).
Tudi znotraj reda »tistih, ki delajo«, tj. delavcev, so obstajale razlike
med posameznimi podskupinami, na katere se je ta razred delil. V glav-
nem so najnižji status imeli kmetje. V bistvu se je pri ljudstvu, kmečkem
od antike do 16. stoletja 31
šali svoje moči in znanje z vrstniki (cf. Specht, 1895: 232). Mladi plemič
je moral v teku svojega »izobraževanja« oziroma urjenja absolvirati tri
stopnje (cf. Good in Teller, 1969; Müller-Freienfels, 1932):
- Paž: S približno sedmim letom starosti je deček postal paž; učil se je
streči pri mizi, loviti divjad, igrati šah.
- Oproda: Naloga oprode, kar je postal nekako s štirinajstim letom
starosti, je bila skrb za vitezovo orožje ter njegovega konja; nadalje-
valo se je tudi urjenje v veščinah »paževske« stopnje.
- Vitez: V starosti okrog dvajset let je mladenič s posebnim obredom
postal vitez in prejel simbolična znamenja viteškega stanu (meč in
ostroge).
V takšnih družbenih razmerah je odraščal tudi bodoči frankovski
kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karel Veliki, ki je bil v mlado-
sti vzgajan v skladu s frankovsko plemiško tradicijo, kar pomeni izključ-
no v telesnem urjenju in vojaških veščinah. Kot pravi njegov biograf Ein-
hard, se je brati in pisati naučil šele v zrelih letih, vendar je imel do uče-
nja in izobraževanja posebno afiniteto: »Med katerimi /jeziki – op. a./
se je latinskega naučil tako dobro, da ga je govoril enako kot materinšči-
no; grški jezik pa je bolje razumel kot govoril. /…/ S svobodnimi ume-
tnostmi se je zelo intenzivno ukvarjal. /…/ Poskušal je tudi pisati in je
imel zato zmeraj tablice in pergamentne zvezke v postelji pod zglavni-
kom; ko je imel kaj prostega časa, je privajal roko oblikovanju črk, ven-
dar to delo, napačno zastavljeno in prepozno začeto, ni bilo uspešno.«
(Einhard, 1992: 90) Pripadniki reda »tistih, ki se vojskujejo«, tj. plem-
stvo, vitezi, so se morali, da so ohranili kondicijo in spretnost, redno in
nepretrgoma uriti v pridobljenih veščinah oziroma spretnosti ravnanja z
orožjem. To so počeli vse do pozne starosti oziroma dokler so (z)mogli.
V srednjem veku so dekleta iz plemiških družin temeljna znanja pri-
dobivala večinoma doma, kjer so jih učili hišni učitelji. Znanje latinske-
ga jezika je bilo sicer še zmeraj pomembno, so pa pozornost zmeraj bolj
začele pritegovati ljubezenske pesmi in viteški romani v ljudskih jezikih.
Tipičen primer izobraževanja plemkinje najdemo v delu Tristan Gottfri-
eda iz Strasbourga, kjer opisuje vzgojo Izolde. Že zgodaj, kot otroka, jo
je začel izobraževati domači kaplan v branju in pisanju, francoščini in la-
tinščini; dvorni pevec jo je poučeval v uglajenem obnašanju, igranju na
harfo, v petju, pisanju pisem in v pesnjenju kancon (Strassburg, 1873: v.
7965 – 8145; v.: Specht, 1895).
Tudi znotraj reda »tistih, ki delajo«, tj. delavcev, so obstajale razlike
med posameznimi podskupinami, na katere se je ta razred delil. V glav-
nem so najnižji status imeli kmetje. V bistvu se je pri ljudstvu, kmečkem
