Page 28 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 28
Neformalno učenje? Kaj je to?
z ars, ki je začela dobivati splošen pomen v smislu dejavnosti, znanja (teh-
nik), ki se jih je možno naučiti. Na ta način so Rimljani prevedli tudi en-
kýklios paideía v artes liberales, tj. »svobodne umetnosti«. Prvi je ta iz-
raz v pomenu programa splošnega izobraževanja uporabil Cicero (več o
tem Vidmar, 2009).
V Rimu je bil znani rimski govornik in teoretik retorike Kvintilijan
prvi, ki je omenil pomembnost neformalnega izobraževanja in učenja,
ko je trdil, da je »prosti čas« prav tako pomemben za oblikovanje mla-
deniča kot ure, ki jih prebije v šoli ali v družbi pedagoga (Quintilianus,
1922: 7–21). Mladenič se v šoli, kjer je mnogo učencev, ne uči samo ti-
stega, o čemer ga poučuje učitelj, ampak zaznava in sprejema tudi stvari
– npr. hvalo za marljivost, grajo –, ki veljajo drugim učencem, za napake
(ibid.). Kvintilijan je izenačil za splošnoizobraževalni pouk sekundarne
stopnje značilne artes z grško paideío, pri čemer je tudi dokončno opre-
delil pomen enkýklios kot »zaokrožen«, in jih poimenoval orbis doctri-
nae: »Mislim, da moram na kratko spregovoriti še o drugih umetno-
stih, v katerih je treba poučevati dečke, preden jih damo učitelju govor-
ništva, da nastane tisti krog znanosti /orbis doctrinae/, ki ga Grki imenu-
jejo ἐγκύκλιος παιδεία.« (ibid.: 56) Razumel jih je kot vsebino tistih di-
sciplin, ki so združene v krog oziroma celoto splošne, skupne izobrazbe,
v smislu, da same ne služijo nikakršnemu poklicnemu namenu, ampak
kot »čiste« omogočajo »uporabne« znanosti in so podlaga najvišji zna-
nosti – govorništvu.
Srednji vek
Na severu Evrope in v severni Afriki so bili tamkajšnji »barbarski«
osvajalci bolj zvesti tradiciji in so svoje otroke vzgajali izključno v skla-
du z lastnim izročilom, ki je vsebovalo predvsem obvladovanje vojaških
veščin, rokovanje z orožjem ter posnemanje slavnih zgledov prednikov.
Barbarska ljudstva, ki so se naseljevala izven Italije – predvsem v Galiji
–, so bila do klasične kulture večinoma indiferentna in so jo v glavnem
pustila »životariti« do njenega propada oziroma do kasnejše renesanse
v dobi Karla Velikega (cf. Riché, 1981).
Ena izmed značilnosti srednjega veka je bila delitev družbe v tri ra-
zrede, stanove oziroma rede (ordines) (cf. Duby, 1985; Riché, 1979). To
družbeno delitev je konec 10. stoletja jedrnato opredelil angleški menih
Aelfric: »Laboratores so tisti, ki nas s svojim delom oskrbujejo s hrano,
oratores tisti, ki prosijo za nas pri Bogu, bellatores tisti, ki varujejo naša
mesta in branijo našo zemljo pred vojsko, ki nas napada.« (Aelfric, 1999:
v. 723–733; v.: Duby, 1985: 128–129) V okviru te ureditve je imela vsaka
z ars, ki je začela dobivati splošen pomen v smislu dejavnosti, znanja (teh-
nik), ki se jih je možno naučiti. Na ta način so Rimljani prevedli tudi en-
kýklios paideía v artes liberales, tj. »svobodne umetnosti«. Prvi je ta iz-
raz v pomenu programa splošnega izobraževanja uporabil Cicero (več o
tem Vidmar, 2009).
V Rimu je bil znani rimski govornik in teoretik retorike Kvintilijan
prvi, ki je omenil pomembnost neformalnega izobraževanja in učenja,
ko je trdil, da je »prosti čas« prav tako pomemben za oblikovanje mla-
deniča kot ure, ki jih prebije v šoli ali v družbi pedagoga (Quintilianus,
1922: 7–21). Mladenič se v šoli, kjer je mnogo učencev, ne uči samo ti-
stega, o čemer ga poučuje učitelj, ampak zaznava in sprejema tudi stvari
– npr. hvalo za marljivost, grajo –, ki veljajo drugim učencem, za napake
(ibid.). Kvintilijan je izenačil za splošnoizobraževalni pouk sekundarne
stopnje značilne artes z grško paideío, pri čemer je tudi dokončno opre-
delil pomen enkýklios kot »zaokrožen«, in jih poimenoval orbis doctri-
nae: »Mislim, da moram na kratko spregovoriti še o drugih umetno-
stih, v katerih je treba poučevati dečke, preden jih damo učitelju govor-
ništva, da nastane tisti krog znanosti /orbis doctrinae/, ki ga Grki imenu-
jejo ἐγκύκλιος παιδεία.« (ibid.: 56) Razumel jih je kot vsebino tistih di-
sciplin, ki so združene v krog oziroma celoto splošne, skupne izobrazbe,
v smislu, da same ne služijo nikakršnemu poklicnemu namenu, ampak
kot »čiste« omogočajo »uporabne« znanosti in so podlaga najvišji zna-
nosti – govorništvu.
Srednji vek
Na severu Evrope in v severni Afriki so bili tamkajšnji »barbarski«
osvajalci bolj zvesti tradiciji in so svoje otroke vzgajali izključno v skla-
du z lastnim izročilom, ki je vsebovalo predvsem obvladovanje vojaških
veščin, rokovanje z orožjem ter posnemanje slavnih zgledov prednikov.
Barbarska ljudstva, ki so se naseljevala izven Italije – predvsem v Galiji
–, so bila do klasične kulture večinoma indiferentna in so jo v glavnem
pustila »životariti« do njenega propada oziroma do kasnejše renesanse
v dobi Karla Velikega (cf. Riché, 1981).
Ena izmed značilnosti srednjega veka je bila delitev družbe v tri ra-
zrede, stanove oziroma rede (ordines) (cf. Duby, 1985; Riché, 1979). To
družbeno delitev je konec 10. stoletja jedrnato opredelil angleški menih
Aelfric: »Laboratores so tisti, ki nas s svojim delom oskrbujejo s hrano,
oratores tisti, ki prosijo za nas pri Bogu, bellatores tisti, ki varujejo naša
mesta in branijo našo zemljo pred vojsko, ki nas napada.« (Aelfric, 1999:
v. 723–733; v.: Duby, 1985: 128–129) V okviru te ureditve je imela vsaka
