Page 27 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 27
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 27
usmerjeno bolj realistično, v življenje, kot sam pravi, ali bolj humanistič-
no, v smeri vrline (Aristotel, 2010: 662), in naj torej zavrača vse, kar pre-
prečuje doseganje vrline, posebej še ponižujoče delo telesa in vsako vrsto
telesne ali intelektualne specializacije: »Velika razlika je tudi v tem, za-
kaj nekdo nekaj počne ali se uči. Če namreč nekaj počne zavoljo samega
sebe ali zavoljo prijateljev ali zaradi vrline (areté), to ni nevredno svobo-
dnega človeka, tisti, ki kot to isto počne zaradi drugih, pa bi lahko pogo-
sto ustvaril vtis, da opravlja delo dninarja ali sužnja.« (ibid.: 664)
Po Aristotelovem prepričanju je do sreče, do najvišjega možnega sta-
nja oziroma do samoizpolnitve, možno priti le v prostem času (scholé)
(Aristotel, 2002: 315–317). Vse delo in opravila, vse človekove aktivnosti
morajo biti usmerjene v to, da bi mu omogočale, da bi v prostem času do-
življal najvišjo stopnjo življenja, ki je zanj možna (Aristotel, 2010: 666–
667); ta obstaja v čisti intelektualni dejavnosti (theoría), ki dejansko po-
meni nezainteresirano iskanje modrosti in znanja in ne vsebuje zgolj štu-
dija in raziskovanja, ampak tudi ustvarjalna prizadevanja na področju
umetnosti in književnosti ter užitek, ki sledi spoštovanju popolnega in
lepega (cf. Curtis & Boultwood, 1970: 42). Izobraževanje obstaja istoča-
sno v oblikovanju (razvijanju) moralnega in duhovnega, pri čemer je tre-
ba upoštevati naslednje principe (Aristotel, 2010: 663–664):
- Od koristnih stvari se je treba učiti (nujno) potrebne.
- Tudi nekatere svobodne umetnosti in znanosti se morejo učiti do
neke mere.
- Ne v teoriji ne v praksi pa ne sme biti nič početo zaradi dobička ali
plačila, saj to oropa duha prostega časa in ga poniža.
Program encikličnega izobraževanja je imel v bistvu dve funkciji,
namreč državljansko vzgojo in neke vrste pripravo za nadaljevanje izo-
braževanja. Ločevanje med svobodnimi in nesvobodnimi dejavnostmi,
kakor jih je opredelil Aristotel v 8. knjigi Politike, je ključno v konte-
kstu opredeljevanja pojma, namena in vsebin encikličnega izobraževa-
nja. Znanje in veščine, katerih namen ni pridobitev vrline, je Aristotel
poimenoval obrtniško, mednje prišteva tudi mezdno delo – vse to od-
vzema mišljenju prosti čas.
Stari Rim
Rimljani so v skladu s svojo pragmatično, utilitarno usmerjenostjo
pripravo na življenje, tj. poklic, že od najstarejših časov predpostavljali
vsakršnemu osebnemu razvoju (cf. Marrou, 1965; Reble, 2004). Značil-
no za Rim je, da je šele v 2. stol. pr. n. št. začel sprejemati grško znanje,
vzgojni koncept in terminologijo – grško besedo téchne so tako prevedli
od antike do 16. stoletja 27
usmerjeno bolj realistično, v življenje, kot sam pravi, ali bolj humanistič-
no, v smeri vrline (Aristotel, 2010: 662), in naj torej zavrača vse, kar pre-
prečuje doseganje vrline, posebej še ponižujoče delo telesa in vsako vrsto
telesne ali intelektualne specializacije: »Velika razlika je tudi v tem, za-
kaj nekdo nekaj počne ali se uči. Če namreč nekaj počne zavoljo samega
sebe ali zavoljo prijateljev ali zaradi vrline (areté), to ni nevredno svobo-
dnega človeka, tisti, ki kot to isto počne zaradi drugih, pa bi lahko pogo-
sto ustvaril vtis, da opravlja delo dninarja ali sužnja.« (ibid.: 664)
Po Aristotelovem prepričanju je do sreče, do najvišjega možnega sta-
nja oziroma do samoizpolnitve, možno priti le v prostem času (scholé)
(Aristotel, 2002: 315–317). Vse delo in opravila, vse človekove aktivnosti
morajo biti usmerjene v to, da bi mu omogočale, da bi v prostem času do-
življal najvišjo stopnjo življenja, ki je zanj možna (Aristotel, 2010: 666–
667); ta obstaja v čisti intelektualni dejavnosti (theoría), ki dejansko po-
meni nezainteresirano iskanje modrosti in znanja in ne vsebuje zgolj štu-
dija in raziskovanja, ampak tudi ustvarjalna prizadevanja na področju
umetnosti in književnosti ter užitek, ki sledi spoštovanju popolnega in
lepega (cf. Curtis & Boultwood, 1970: 42). Izobraževanje obstaja istoča-
sno v oblikovanju (razvijanju) moralnega in duhovnega, pri čemer je tre-
ba upoštevati naslednje principe (Aristotel, 2010: 663–664):
- Od koristnih stvari se je treba učiti (nujno) potrebne.
- Tudi nekatere svobodne umetnosti in znanosti se morejo učiti do
neke mere.
- Ne v teoriji ne v praksi pa ne sme biti nič početo zaradi dobička ali
plačila, saj to oropa duha prostega časa in ga poniža.
Program encikličnega izobraževanja je imel v bistvu dve funkciji,
namreč državljansko vzgojo in neke vrste pripravo za nadaljevanje izo-
braževanja. Ločevanje med svobodnimi in nesvobodnimi dejavnostmi,
kakor jih je opredelil Aristotel v 8. knjigi Politike, je ključno v konte-
kstu opredeljevanja pojma, namena in vsebin encikličnega izobraževa-
nja. Znanje in veščine, katerih namen ni pridobitev vrline, je Aristotel
poimenoval obrtniško, mednje prišteva tudi mezdno delo – vse to od-
vzema mišljenju prosti čas.
Stari Rim
Rimljani so v skladu s svojo pragmatično, utilitarno usmerjenostjo
pripravo na življenje, tj. poklic, že od najstarejših časov predpostavljali
vsakršnemu osebnemu razvoju (cf. Marrou, 1965; Reble, 2004). Značil-
no za Rim je, da je šele v 2. stol. pr. n. št. začel sprejemati grško znanje,
vzgojni koncept in terminologijo – grško besedo téchne so tako prevedli
