Page 26 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 26
Neformalno učenje? Kaj je to?
ga bi morali meriti pri vsem, kar delajo tako zasebno kot javno, drugi pa
zato ne, ker ne bodo (ničesar) delali prostovoljno, saj mislijo, da so se še
živi odselili na Otoke blaženih.« (Platon, 2004a: 1165–1166).
V skladu z njegovim konceptom vzgoje in izobraževanja se morajo
izobraževati tako dečki kot tudi deklice, kar je ena izmed prvih zahtev
– in za veliko časa tudi edina – po enakopravnosti spolov v izobraževan
ju. Platon je prepričan, da so moški in ženske enako upravičeni do opra-
vljanja najvišjih funkcij v državi, saj se med seboj razlikujejo zgolj fizično
in ne morebiti tudi intelektualno (ibid.: 1113–1114). Zaradi tega morajo
biti moški in ženske deležni enakega izobraževanja in urjenja. Če sta bili
moškim, kot pravi, dani muzična umetnost (mousiké) – kamor so spada-
le tako umetnosti v sodobnem pomenu besede, kot tudi nekatere izmed
tistih vsebin, ki so jih kasneje začeli označevati s sintagmo enkýklios pai-
deía oziroma enciklično izobraževanje – in telesno urjenje (gymnastiké),
potem je, tako Platon: »treba ti dve veščini /téchnai/ nakloniti tudi žen-
skam, prav tako pa tudi to, kar je povezano z vojskovanjem – in nato jih
je treba uporabljati na enak način (kot moške).« (ibid.: 1110)
Platon se izrazito zavzema za državljanske vrline političnega življe-
nja, ki jih je potrebno gojiti in ohranjati vse življenje. Pravilno vzgojen je
tisti, kogar vodi pot »h kreposti /areté/ in v dečku zbuja željo in hrepe-
nenje, da bi postal popoln prebivalec polisa ter bi znal s pravico vladati
in se pokoravati.« (Platon, 2004c: 1366) Verjame tudi, da so dobri ljudje
skoraj zagotovo proizvod oziroma rezultat pravilne vzgoje, sama vzgoja
(paideía) pa je, kot sam pravi, »prva od najlepših dobrin, ki so jih lahko
deležni najboljši možje.« (ibid.: 1366–1367) Lahko se sicer zgodi, da člo-
vek zaide s prave poti ali pa, da vzgoja ni bila primerna, vendar lahko eno
in drugo popravimo; vsakdo pa si mora za to prizadevati »vselej, skozi
vse življenje, /…/ po (svoji) moči.« (ibid.: 1367) Tako muzična umetnost
kot telesno urjenje sta namenjena razvoju človekove osebnosti, osebnost
ni rasti (Platon, 2004a: 1076).
Institucionalno izobraževanje vladarjev/filozofov poteka nepreki-
njeno do njihovega petintridesetega leta starosti (posebej zanje se zač-
ne, ko so stari dvajset let) (ibid.: 1181). Tisti, ki so prestali vse preizkuse
in študije, se morajo zatem petnajst let ukvarjati s praktičnimi zadevami
vodenja države, po preteku te dobe, torej ko so stari okrog petdeset let,
pa se lahko ponovno ukvarjajo z izobraževanjem, izpopolnjevanjem sa-
mih sebe itn. (ibid.: 1183–1184).
Aristotel je bil ob Platonu eden prvih mislecev, ki je sprožil vpraša-
nje, ali je cilj vzgoje in izobraževanja razvoj osebnosti ali gre bolj za pri-
pravljanje posameznika na delo oziroma poklic; ali naj bo izobraževanje
ga bi morali meriti pri vsem, kar delajo tako zasebno kot javno, drugi pa
zato ne, ker ne bodo (ničesar) delali prostovoljno, saj mislijo, da so se še
živi odselili na Otoke blaženih.« (Platon, 2004a: 1165–1166).
V skladu z njegovim konceptom vzgoje in izobraževanja se morajo
izobraževati tako dečki kot tudi deklice, kar je ena izmed prvih zahtev
– in za veliko časa tudi edina – po enakopravnosti spolov v izobraževan
ju. Platon je prepričan, da so moški in ženske enako upravičeni do opra-
vljanja najvišjih funkcij v državi, saj se med seboj razlikujejo zgolj fizično
in ne morebiti tudi intelektualno (ibid.: 1113–1114). Zaradi tega morajo
biti moški in ženske deležni enakega izobraževanja in urjenja. Če sta bili
moškim, kot pravi, dani muzična umetnost (mousiké) – kamor so spada-
le tako umetnosti v sodobnem pomenu besede, kot tudi nekatere izmed
tistih vsebin, ki so jih kasneje začeli označevati s sintagmo enkýklios pai-
deía oziroma enciklično izobraževanje – in telesno urjenje (gymnastiké),
potem je, tako Platon: »treba ti dve veščini /téchnai/ nakloniti tudi žen-
skam, prav tako pa tudi to, kar je povezano z vojskovanjem – in nato jih
je treba uporabljati na enak način (kot moške).« (ibid.: 1110)
Platon se izrazito zavzema za državljanske vrline političnega življe-
nja, ki jih je potrebno gojiti in ohranjati vse življenje. Pravilno vzgojen je
tisti, kogar vodi pot »h kreposti /areté/ in v dečku zbuja željo in hrepe-
nenje, da bi postal popoln prebivalec polisa ter bi znal s pravico vladati
in se pokoravati.« (Platon, 2004c: 1366) Verjame tudi, da so dobri ljudje
skoraj zagotovo proizvod oziroma rezultat pravilne vzgoje, sama vzgoja
(paideía) pa je, kot sam pravi, »prva od najlepših dobrin, ki so jih lahko
deležni najboljši možje.« (ibid.: 1366–1367) Lahko se sicer zgodi, da člo-
vek zaide s prave poti ali pa, da vzgoja ni bila primerna, vendar lahko eno
in drugo popravimo; vsakdo pa si mora za to prizadevati »vselej, skozi
vse življenje, /…/ po (svoji) moči.« (ibid.: 1367) Tako muzična umetnost
kot telesno urjenje sta namenjena razvoju človekove osebnosti, osebnost
ni rasti (Platon, 2004a: 1076).
Institucionalno izobraževanje vladarjev/filozofov poteka nepreki-
njeno do njihovega petintridesetega leta starosti (posebej zanje se zač-
ne, ko so stari dvajset let) (ibid.: 1181). Tisti, ki so prestali vse preizkuse
in študije, se morajo zatem petnajst let ukvarjati s praktičnimi zadevami
vodenja države, po preteku te dobe, torej ko so stari okrog petdeset let,
pa se lahko ponovno ukvarjajo z izobraževanjem, izpopolnjevanjem sa-
mih sebe itn. (ibid.: 1183–1184).
Aristotel je bil ob Platonu eden prvih mislecev, ki je sprožil vpraša-
nje, ali je cilj vzgoje in izobraževanja razvoj osebnosti ali gre bolj za pri-
pravljanje posameznika na delo oziroma poklic; ali naj bo izobraževanje
