Page 25 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 25
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 25
veka naredila pogumnega, heroja. Objektivno merilo, s katerim so vrli-
no merili, je bila slava. V skladu z normami homerske etike si ni bilo do-
volj slave zgolj pridobiti, vsaj tako pomembno je bilo pridobljeno slavo
tudi obdržati (več o tem Vidmar, 1995: 43–44).
Antična misel je prezirala strokovno, poklicno usmeritev, pri čemer
je šlo za zavračanje in ne za nepoznavanje, saj sta tako grška kot rimska
vzgoja zahtevali oblikovanje človeka kot človeka, ki bi bil nekoč zmožen
opravljati katero koli delo in izvršiti poljubno nalogo. Vnaprej pa posa-
meznik ni smel biti omejen na določeno strokovno izobrazbo. Tako ime-
novana klasična vzgoja si je prizadevala vsestransko razviti človekovo bi-
stvo, kar bi posamezniku omogočalo uresničiti vsako zahtevo, ki bi jo
postavilo življenje, družba ali bi bila posledica njegove proste izbire (cf.
Marrou, 1965: 329).
Stari Grki se niso učili niti branja in pisanja niti glasbe niti športne
vzgoje oziroma naj se jih ne bi učili zaradi tega, da bi obvladali veščino,
da bi bili strokovnjaki in bi jo pridobitno uporabljali, ampak da bi jih to
plemenitilo, oblikovalo, kot je to opredelil Platon v Protagori: »Sleher-
nega od teh naukov se namreč nisi naučil zavoljo veščine (téchne), da bi
postal v njej strokovnjak, temveč zaradi izobrazbe (paideía).« (Platon,
2004b: 771) Za dosego omenjenega ideala so si predvsem prizadevali ti-
sti, ki so imeli za to čas, ki niso bili obremenjeni s skrbjo za preživetje in
vsakodnevni zaslužek. V stari grščini se je »ustvarjalni« prosti čas, ki je
bil namenjen za izobraževanje, samoizpopolnjevanje in moralni razvoj,
imenoval scholé, istočasno pa je ta termin lahko označeval tudi kraj, kjer
so te dejavnosti potekale. V pozni antiki in v srednjem veku je latinizira-
na oblika schola začela označevati le še kraj, kjer poteka izobraževanje, in
to predvsem izobraževanje otrok in mladine.
Eden izmed prvih, ki je v svojem pedagoškem konceptu predvidel
učenje, študij, načrtni osebnostni razvoj tudi po zaključenem procesu
izobraževanja, je bil grški filozof Platon. V svoji viziji idealne državne
ureditve in zakonodaje je med drugim predvidel in izdelal tudi natanč-
no vzgojno in izobraževalno pot posameznika. Posebno pozornost je po-
svetil najvišjim slojem prebivalstva, tj. čuvarjem in še posebej vladarjem
oziroma filozofom; po njegovem trdnem prepričanju namreč najvišjih
mest v državi nikakor ne smejo zasedati ljudje, ki niso »ustrezni«, tj. ki
so bodisi neizobraženi bodisi taki, ki bi se zgolj izobraževali in ne bi ime-
li nobenega stika z realnostjo, s prakso: »Za upravljanje polisa niso ni-
koli dovolj ustrezni ljudje, ki so neizobraženi in nimajo izkušnje resnice,
pa tudi ne ljudje, ki jim dopuščamo, da se do konca (življenja) posvečajo
izobraževanju; prvi zato ne, ker v življenju nimajo enega cilja, na katere-
od antike do 16. stoletja 25
veka naredila pogumnega, heroja. Objektivno merilo, s katerim so vrli-
no merili, je bila slava. V skladu z normami homerske etike si ni bilo do-
volj slave zgolj pridobiti, vsaj tako pomembno je bilo pridobljeno slavo
tudi obdržati (več o tem Vidmar, 1995: 43–44).
Antična misel je prezirala strokovno, poklicno usmeritev, pri čemer
je šlo za zavračanje in ne za nepoznavanje, saj sta tako grška kot rimska
vzgoja zahtevali oblikovanje človeka kot človeka, ki bi bil nekoč zmožen
opravljati katero koli delo in izvršiti poljubno nalogo. Vnaprej pa posa-
meznik ni smel biti omejen na določeno strokovno izobrazbo. Tako ime-
novana klasična vzgoja si je prizadevala vsestransko razviti človekovo bi-
stvo, kar bi posamezniku omogočalo uresničiti vsako zahtevo, ki bi jo
postavilo življenje, družba ali bi bila posledica njegove proste izbire (cf.
Marrou, 1965: 329).
Stari Grki se niso učili niti branja in pisanja niti glasbe niti športne
vzgoje oziroma naj se jih ne bi učili zaradi tega, da bi obvladali veščino,
da bi bili strokovnjaki in bi jo pridobitno uporabljali, ampak da bi jih to
plemenitilo, oblikovalo, kot je to opredelil Platon v Protagori: »Sleher-
nega od teh naukov se namreč nisi naučil zavoljo veščine (téchne), da bi
postal v njej strokovnjak, temveč zaradi izobrazbe (paideía).« (Platon,
2004b: 771) Za dosego omenjenega ideala so si predvsem prizadevali ti-
sti, ki so imeli za to čas, ki niso bili obremenjeni s skrbjo za preživetje in
vsakodnevni zaslužek. V stari grščini se je »ustvarjalni« prosti čas, ki je
bil namenjen za izobraževanje, samoizpopolnjevanje in moralni razvoj,
imenoval scholé, istočasno pa je ta termin lahko označeval tudi kraj, kjer
so te dejavnosti potekale. V pozni antiki in v srednjem veku je latinizira-
na oblika schola začela označevati le še kraj, kjer poteka izobraževanje, in
to predvsem izobraževanje otrok in mladine.
Eden izmed prvih, ki je v svojem pedagoškem konceptu predvidel
učenje, študij, načrtni osebnostni razvoj tudi po zaključenem procesu
izobraževanja, je bil grški filozof Platon. V svoji viziji idealne državne
ureditve in zakonodaje je med drugim predvidel in izdelal tudi natanč-
no vzgojno in izobraževalno pot posameznika. Posebno pozornost je po-
svetil najvišjim slojem prebivalstva, tj. čuvarjem in še posebej vladarjem
oziroma filozofom; po njegovem trdnem prepričanju namreč najvišjih
mest v državi nikakor ne smejo zasedati ljudje, ki niso »ustrezni«, tj. ki
so bodisi neizobraženi bodisi taki, ki bi se zgolj izobraževali in ne bi ime-
li nobenega stika z realnostjo, s prakso: »Za upravljanje polisa niso ni-
koli dovolj ustrezni ljudje, ki so neizobraženi in nimajo izkušnje resnice,
pa tudi ne ljudje, ki jim dopuščamo, da se do konca (življenja) posvečajo
izobraževanju; prvi zato ne, ker v življenju nimajo enega cilja, na katere-
