Page 24 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 24
Neformalno učenje? Kaj je to?
obraževanja otrok, ampak je veliko bolj začelo označevati proces razvo-
ja in »oblikovanja« posameznika v najširšem smislu (informativnem
in formativnem ter kot osebnostno rast in duhovni razvoj), kot rezul-
tat vzgojnega in izobraževalnega prizadevanja, ki traja skozi vse življen
je (cf. Marrou, 1965; Schwenk, 1996). Predvsem od dobe helenizma na-
prej pa je bilo tisto, kar izraz označuje, razumljeno tudi v ciljnem po-
menu in ne več zgolj kot proces oziroma pot. Za helenističnega člove-
ka bivanje ni imelo pomembnejšega cilja od prizadevanja za oblikovan
je kar se da »popolne« osebnosti, tako v telesnem kot duševnem smi-
slu (cf. Schwenk, 1996). Kasneje so tako predstavo o pomenu vzgoje in
izobraževanja za človekovo življenje in njunem cilju od Grkov prevze-
li Rimljani.
Cilj klasične vzgoje je vzgojiti človeka, da bi bil človek v »celoti«,
prizadeva se oblikovati njegovo telo in dušo, čustva in razum, značaj in
duha. So se pa ljudje v antiki zavedali antinomije med totalitarnimi zah-
tevami po izobraževanju telesa na eni strani in zahtevami po izobraževa-
nju duha na drugi strani (več o tem Vidmar, 2009: 37). Ravnotežje med
tema dvema komponentama ni bilo v praksi nikdar v celoti realizirano,
zmeraj je ostajalo ideal, ki pa se mu niso nikdar odpovedali – to željo in
definicijo ideala je izvrstno izrazil pesnik Juvenal v 2. st. n. št., ko pra-
vi: »Moliti je treba, da bi bil zdrav duh /mens sana/ v zdravem telesu /in
corpore sano/.« (Juvenalis in Persius, 1928: 218)
Grški misleci so se zmeraj znova spraševali, na čem temeljijo vredno-
te človeka, pri čemer so nekateri trdili, da so odločilne naravne dano-
sti in pouk, drugi, da so še druge tri alternative, in sicer urjenje, naklju-
čje ali neposredno božje posredovanje. Protagori je pripisana naslednja
formulacija: »Za izobraženost /didaskalía, kar Sovrè prevaja kot ‚učite-
lju‘, kar ni najustreznejše – op. a./ sta potrebna naravni dar in vaja. /…/ Z
učenjem je treba začeti v mladih letih.« (Sovrè, 1988: 145) Demokrit pa
je dejal: »Narava in vzgoja sta si podobni: tudi vzgoja preobrazi človeka
in ustvari po izobrazbi drugo naravo.« (ibid.: 220) Sicer je utilitarizem
sofistom preprečeval, da bi se s čimer koli bolj poglobljeno ukvarjali, so
pa kljub temu vzpostavili eno izmed najpomembnejših potez grške mi-
sli, tj. smisel za razumske meje in za človekovo naravo, utemeljili so hu-
manizem (cf. Marrou 1965; Schwenk 1996).
V arhaični, homerski dobi je bila priprava na poklic osnovno vodilo
tako ljudstva kot plemstva, medtem ko je bilo pravzaprav samo za plem-
stvo »predvideno« razvijanje, oblikovanje moralnih lastnosti, vrlin.
Glavni cilj oziroma ideal, doseganju katerega je bilo posvečeno vse življe-
nje, je bila vrlina (areté). Za homerske junake je bila areté tista, ki je člo-
obraževanja otrok, ampak je veliko bolj začelo označevati proces razvo-
ja in »oblikovanja« posameznika v najširšem smislu (informativnem
in formativnem ter kot osebnostno rast in duhovni razvoj), kot rezul-
tat vzgojnega in izobraževalnega prizadevanja, ki traja skozi vse življen
je (cf. Marrou, 1965; Schwenk, 1996). Predvsem od dobe helenizma na-
prej pa je bilo tisto, kar izraz označuje, razumljeno tudi v ciljnem po-
menu in ne več zgolj kot proces oziroma pot. Za helenističnega člove-
ka bivanje ni imelo pomembnejšega cilja od prizadevanja za oblikovan
je kar se da »popolne« osebnosti, tako v telesnem kot duševnem smi-
slu (cf. Schwenk, 1996). Kasneje so tako predstavo o pomenu vzgoje in
izobraževanja za človekovo življenje in njunem cilju od Grkov prevze-
li Rimljani.
Cilj klasične vzgoje je vzgojiti človeka, da bi bil človek v »celoti«,
prizadeva se oblikovati njegovo telo in dušo, čustva in razum, značaj in
duha. So se pa ljudje v antiki zavedali antinomije med totalitarnimi zah-
tevami po izobraževanju telesa na eni strani in zahtevami po izobraževa-
nju duha na drugi strani (več o tem Vidmar, 2009: 37). Ravnotežje med
tema dvema komponentama ni bilo v praksi nikdar v celoti realizirano,
zmeraj je ostajalo ideal, ki pa se mu niso nikdar odpovedali – to željo in
definicijo ideala je izvrstno izrazil pesnik Juvenal v 2. st. n. št., ko pra-
vi: »Moliti je treba, da bi bil zdrav duh /mens sana/ v zdravem telesu /in
corpore sano/.« (Juvenalis in Persius, 1928: 218)
Grški misleci so se zmeraj znova spraševali, na čem temeljijo vredno-
te človeka, pri čemer so nekateri trdili, da so odločilne naravne dano-
sti in pouk, drugi, da so še druge tri alternative, in sicer urjenje, naklju-
čje ali neposredno božje posredovanje. Protagori je pripisana naslednja
formulacija: »Za izobraženost /didaskalía, kar Sovrè prevaja kot ‚učite-
lju‘, kar ni najustreznejše – op. a./ sta potrebna naravni dar in vaja. /…/ Z
učenjem je treba začeti v mladih letih.« (Sovrè, 1988: 145) Demokrit pa
je dejal: »Narava in vzgoja sta si podobni: tudi vzgoja preobrazi človeka
in ustvari po izobrazbi drugo naravo.« (ibid.: 220) Sicer je utilitarizem
sofistom preprečeval, da bi se s čimer koli bolj poglobljeno ukvarjali, so
pa kljub temu vzpostavili eno izmed najpomembnejših potez grške mi-
sli, tj. smisel za razumske meje in za človekovo naravo, utemeljili so hu-
manizem (cf. Marrou 1965; Schwenk 1996).
V arhaični, homerski dobi je bila priprava na poklic osnovno vodilo
tako ljudstva kot plemstva, medtem ko je bilo pravzaprav samo za plem-
stvo »predvideno« razvijanje, oblikovanje moralnih lastnosti, vrlin.
Glavni cilj oziroma ideal, doseganju katerega je bilo posvečeno vse življe-
nje, je bila vrlina (areté). Za homerske junake je bila areté tista, ki je člo-
