Page 273 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 273
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 273
izobraževanju odraslih, manj iz dela Bele knjige o poklicnem in stro-
kovnem izobraževanju.
– Med okvirnimi cilji, ki naj bi jih v Sloveniji dosegli s slovenskim
ogrodjem kvalifikacij, preberemo tudi: »izboljšati sistem izobraže-
vanja in usposabljanja v takšni smeri, da se bo odzival na potrebe de-
lodajalcev in njihovo vlogo pri ocenjevanju in izdajanju potrdil« ter
»izboljšati učinkovitost procesa doseganja kvalifikacij, ki se osredo-
toča na potrebe trga dela« (Slovensko …, 2011, SOK), kar zopet kaže
na podrejanje gospodarstvu in servisiranje kapitala s strani izobraže-
vanja oz. priznavanja.
O dokumentih, ki jih države podpisujejo ali pišejo same, lahko v
splošnem (z določenimi izjemami) zaključimo, da so dejansko v službi
povečevanja gospodarske rasti, razmaha ekonomije, v službi kapitala, in
manj v službi posameznika, njegovih potencialov in aspiracij, boljše in
trdnejše družbe in skupnosti. Žal lahko potrdimo navedbe drugih av-
torjev (cf. MacPhail, 2008; Pikalo, 2003), da je pri tem bolj pomembno,
kaj bodo od načrtovanih ukrepov na področju izobraževanja (poklicne-
ga in strokovnega izobraževanja, izobraževanja odraslih, priznavanja ne-
formalno pridobljenega znanja) imeli gospodarstveniki in s tem peščica
bogatih, ne pa večinsko prebivalstvo, predvsem tisti z nižjo izobrazbo.
Zelo pomembno je, kako je zastavljena naša politika, izobraževanje,
kakšno mesto ima posameznik v njem ter kako je vse to povezano z go-
spodarstvom – na kateri ravni in s kakšnimi razmerji. Skoraj še bolj po-
membno pa je, kam se bo, npr. v Sloveniji, ta nestatični sistem razvijal v
prihodnje.
Večja fleksibilnost trga dela, skrajševanje odpovednih rokov pomeni
več za gospodarstvo, manj za posameznika, več začasnih zaposlitev (cf.
Bourdieu, 1998/2006a).
Pozive, kako so spremembe nujne za razvoj gospodarstva, in da se
moramo temu pač vsi prilagoditi, kar se bere iz zgornjih dokumentov, de-
lodajalci izrabljajo. Bourdieu pravi, da izrabljajo to nujo po spremembah
za grožnje zaposlenim, ki so v nenehnem strahu za svoje delovno mesto,
na katero preži »rezervna armada delovne sile, ukročena z negotovostjo
in stalno grožnjo brezposelnosti na vseh ravneh hierarhije« (Bourdieu,
1998/2006a: 208); tako torej današnja realnost spreminja usodo posame-
znika in družbe (cf.: Lengrand, 1970; Chomsky, 1999/2005; Bourdieu,
1998/2006a; 2002/2006b; Hanžek, 2000). OECD si je (tudi v svojem
poročilo za Slovenijo; Ekonomski …, 2011) v imenu povečevanja mož
nosti za gospodarstvo nadela hegemonično držo (MacPhail, 2008, jo po-
leg OECD-ja pripisuje še Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu
v predpisih in priporočilih 273
izobraževanju odraslih, manj iz dela Bele knjige o poklicnem in stro-
kovnem izobraževanju.
– Med okvirnimi cilji, ki naj bi jih v Sloveniji dosegli s slovenskim
ogrodjem kvalifikacij, preberemo tudi: »izboljšati sistem izobraže-
vanja in usposabljanja v takšni smeri, da se bo odzival na potrebe de-
lodajalcev in njihovo vlogo pri ocenjevanju in izdajanju potrdil« ter
»izboljšati učinkovitost procesa doseganja kvalifikacij, ki se osredo-
toča na potrebe trga dela« (Slovensko …, 2011, SOK), kar zopet kaže
na podrejanje gospodarstvu in servisiranje kapitala s strani izobraže-
vanja oz. priznavanja.
O dokumentih, ki jih države podpisujejo ali pišejo same, lahko v
splošnem (z določenimi izjemami) zaključimo, da so dejansko v službi
povečevanja gospodarske rasti, razmaha ekonomije, v službi kapitala, in
manj v službi posameznika, njegovih potencialov in aspiracij, boljše in
trdnejše družbe in skupnosti. Žal lahko potrdimo navedbe drugih av-
torjev (cf. MacPhail, 2008; Pikalo, 2003), da je pri tem bolj pomembno,
kaj bodo od načrtovanih ukrepov na področju izobraževanja (poklicne-
ga in strokovnega izobraževanja, izobraževanja odraslih, priznavanja ne-
formalno pridobljenega znanja) imeli gospodarstveniki in s tem peščica
bogatih, ne pa večinsko prebivalstvo, predvsem tisti z nižjo izobrazbo.
Zelo pomembno je, kako je zastavljena naša politika, izobraževanje,
kakšno mesto ima posameznik v njem ter kako je vse to povezano z go-
spodarstvom – na kateri ravni in s kakšnimi razmerji. Skoraj še bolj po-
membno pa je, kam se bo, npr. v Sloveniji, ta nestatični sistem razvijal v
prihodnje.
Večja fleksibilnost trga dela, skrajševanje odpovednih rokov pomeni
več za gospodarstvo, manj za posameznika, več začasnih zaposlitev (cf.
Bourdieu, 1998/2006a).
Pozive, kako so spremembe nujne za razvoj gospodarstva, in da se
moramo temu pač vsi prilagoditi, kar se bere iz zgornjih dokumentov, de-
lodajalci izrabljajo. Bourdieu pravi, da izrabljajo to nujo po spremembah
za grožnje zaposlenim, ki so v nenehnem strahu za svoje delovno mesto,
na katero preži »rezervna armada delovne sile, ukročena z negotovostjo
in stalno grožnjo brezposelnosti na vseh ravneh hierarhije« (Bourdieu,
1998/2006a: 208); tako torej današnja realnost spreminja usodo posame-
znika in družbe (cf.: Lengrand, 1970; Chomsky, 1999/2005; Bourdieu,
1998/2006a; 2002/2006b; Hanžek, 2000). OECD si je (tudi v svojem
poročilo za Slovenijo; Ekonomski …, 2011) v imenu povečevanja mož
nosti za gospodarstvo nadela hegemonično držo (MacPhail, 2008, jo po-
leg OECD-ja pripisuje še Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu
