Page 268 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 268
Neformalno učenje? Kaj je to?
področju sprejmejo tako izobraževalne organizacije kot delodajalci, da
pa hkrati doživi dober sprejem tudi pri »uporabnikih«, ostaja odprto.
Zaradi vsega naštetega je nujno, da pri nadgradnji in širitvi tega sis-
tema na druga področja, tako vertikalno kot horizontalno, naredimo
vsak korak naprej v njegovi implementaciji v prakso z dvema imperati-
voma pred sabo:
– zagotoviti, da se bodo certifikati, ki dokazujejo znanje, pridobljeno
po neformalni poti, pri delodajalcih upoštevali na ravni, ki jo pred-
stavljajo, in ne v senci certifikatov (spričeval) formalnega izobraže-
vanja (to moramo doseči tudi v primerih, ko gre za certifikate s po-
dročij, ki so manj razširjena in si jih lahko pridobi le manjše število
ljudi), in
– doseči, da bodo postali certifikati, ki dokazujejo znanje, pridoblje-
no po neformalni poti, del vsakodnevne rabe pri odpiranju vrat v iz-
obraževalni sistem, pa naj gre za formalno ali neformalno izobraže-
vanje, tako pri vstopu kot pri prehajanju med stopnjami izobraževa-
nja ter med samimi izobraževalnimi sistemi.
Priznavanje neformalno pridobljenega znanja v svoji naravi poseduje
to moč, da lahko postane eno izmed orodij (in hkrati posledic) čim več
jega odpiranja in prilagodljivosti sistema izobraževanja in usposabljan
ja v Sloveniji, s tem pa daje podporo posameznikom, ki lahko zaradi po-
seganja po priznavanju povečajo svoje možnosti in postanejo družbeno
aktivni ter se izvijejo iz primeža lastnosti, ki jih opredeljujejo in določajo
kot specifično socialno ranljivo (ciljno) skupino.
Neoliberalizem v dokumentih EU in Slovenije
o poklicnem in strokovnem izobraževanju ter posebej
o potrebi po uvajanju novih pristopov k priznavanju
neformalno pridobljenega znanja
Na posameznih mestih v prispevku smo že sproti opozarjali, da v
nekaterih dokumentih beremo zahteve po »prilagodljivi delovni sili«,
»fleksibilnem trgu dela«, »čim večji gospodarski rasti« itd., ne pa po
»čim višje izobraženih posameznikih«, »posameznikih z dobro sploš
no izobrazbo«, »razgledanih posameznikih«, »posameznikih, ki na
svojih delovnih mestih, kakršna koli že so, zaslužijo dovolj, da dostoj-
no živijo« …
Navedli bomo le nekaj primerov, kjer EU ali nacionalne države od
področja izobraževanja, področja izobraževanja odraslih in področja
poklicnega in strokovnega izobraževanja pričakujejo ali zahtevajo, da
pripomorejo h gospodarstvu. Seveda je jasno, da je poklicno in strokov-
področju sprejmejo tako izobraževalne organizacije kot delodajalci, da
pa hkrati doživi dober sprejem tudi pri »uporabnikih«, ostaja odprto.
Zaradi vsega naštetega je nujno, da pri nadgradnji in širitvi tega sis-
tema na druga področja, tako vertikalno kot horizontalno, naredimo
vsak korak naprej v njegovi implementaciji v prakso z dvema imperati-
voma pred sabo:
– zagotoviti, da se bodo certifikati, ki dokazujejo znanje, pridobljeno
po neformalni poti, pri delodajalcih upoštevali na ravni, ki jo pred-
stavljajo, in ne v senci certifikatov (spričeval) formalnega izobraže-
vanja (to moramo doseči tudi v primerih, ko gre za certifikate s po-
dročij, ki so manj razširjena in si jih lahko pridobi le manjše število
ljudi), in
– doseči, da bodo postali certifikati, ki dokazujejo znanje, pridoblje-
no po neformalni poti, del vsakodnevne rabe pri odpiranju vrat v iz-
obraževalni sistem, pa naj gre za formalno ali neformalno izobraže-
vanje, tako pri vstopu kot pri prehajanju med stopnjami izobraževa-
nja ter med samimi izobraževalnimi sistemi.
Priznavanje neformalno pridobljenega znanja v svoji naravi poseduje
to moč, da lahko postane eno izmed orodij (in hkrati posledic) čim več
jega odpiranja in prilagodljivosti sistema izobraževanja in usposabljan
ja v Sloveniji, s tem pa daje podporo posameznikom, ki lahko zaradi po-
seganja po priznavanju povečajo svoje možnosti in postanejo družbeno
aktivni ter se izvijejo iz primeža lastnosti, ki jih opredeljujejo in določajo
kot specifično socialno ranljivo (ciljno) skupino.
Neoliberalizem v dokumentih EU in Slovenije
o poklicnem in strokovnem izobraževanju ter posebej
o potrebi po uvajanju novih pristopov k priznavanju
neformalno pridobljenega znanja
Na posameznih mestih v prispevku smo že sproti opozarjali, da v
nekaterih dokumentih beremo zahteve po »prilagodljivi delovni sili«,
»fleksibilnem trgu dela«, »čim večji gospodarski rasti« itd., ne pa po
»čim višje izobraženih posameznikih«, »posameznikih z dobro sploš
no izobrazbo«, »razgledanih posameznikih«, »posameznikih, ki na
svojih delovnih mestih, kakršna koli že so, zaslužijo dovolj, da dostoj-
no živijo« …
Navedli bomo le nekaj primerov, kjer EU ali nacionalne države od
področja izobraževanja, področja izobraževanja odraslih in področja
poklicnega in strokovnega izobraževanja pričakujejo ali zahtevajo, da
pripomorejo h gospodarstvu. Seveda je jasno, da je poklicno in strokov-
