Page 275 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 275
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 275
mov. Olssen (2006) dokazuje, kakšne so obstoječe nevarnosti, ki pestijo
programe vseživljenjskega učenja, ki se nato izkorišča v imenu neolibe-
ralnih razlogov. Pravi celo, da je vseživljenjsko učenje nadomestilo zna-
nje, ter razmišlja o tem, kakšne so posledice. Ključna strategija, katere
del je vseživljenjsko učenje, je strategija »vsestranske delovne sile«, ki
omogoča visoko mobilnost, obstaja na predpostavki visoke ravni splošne
in tehnične usposobljenosti ter sposobnosti, da se lahko kadar koli doda-
jo nove spretnosti, da bi se omogočila sprememba – »vseživljenjski dela-
vec« tako postane »idealni delavec«. Vseživljenjsko učenje kot strategija
omogoča popuščanje legalnih obvez glede pogojev dela in zaposlitve ali
njihovo opuščanje, prevaja se v predlog zmanjševanja kontrole nad pravi-
cami in varovali za zaposlenega glede gotovosti ali zaščite delovnega me-
sta, kar naj bi omogočilo avtomatični mehanizem prilagodljivosti zapo-
slenega, kar zmanjša povezave zaposlenega s konkretnim podjetjem, to
pa zopet naredi pogodbo o zaposlitvi bolj fleksibilno. Olssen nadaljuje,
da je pomembno razumeti, da moramo strategije, kot je fleksibilizacija,
razumeti kot tehnologije neoliberalnega vladanja z neposrednimi pred-
nostmi za glavne vpletene igralce.
Vrnimo se ponovno k Beli knjigi o izobraževanju in usposabljanju v
Evropi iz leta 1995, za katero smo sicer pokazali, da širi neoliberalistične
ideje in poglede na izobraževanje.
Spomnimo se, da smo zapisali, da »naj bi t. i. evropski sistem za pri-
merjavo in diseminacijo tovrstnih definicij, metod in praks vseboval (1)
številna natančno definirana področja znanja, tako splošnega kot bolj
specializiranega, (2) zamišljen sistem za vrednotenje vsakega izmed njih
in (3) predstavljene nove, bolj fleksibilne načine za priznavanje spretno-
sti (Teaching and learning …, 1995: 53, 54). O krepitvi priznavanja ne-
formalno pridobljenega znanja preberemo, da naj bi »takšen pristop kot
dopolnilo formalnim sistemom kvalifikacij zagotovil posameznikom
večjo neodvisnost s seštevanjem njihovih kvalifikacij. Spodbudil naj bi
željo po izobraževanju pri tistih, ki se ne želijo ali se niso sposobni učiti
na konvencionalne načine« (ibid.: 54).
To je cilj dosega orodij za priznavanje neformalno pridobljenega
znanja. V ospredju niso koristi, ki bi jih od priznavanja neformalno pri-
dobljenega znanja imelo gospodarstvo in kapital, temveč je v ospredju
posameznik, z njim pa širša družba. Neformalno pridobljena znanja v
družbi obstajajo, so skrita in velikokrat neprepoznana. V kolikor jih po-
seduje nekdo, ki ni tipičen udeleženec izobraževanja in ima zaradi vsega
tega (nižje izobrazbe itd.) tudi slabši položaj v družbi, negotovo zaposli-
tev, nižje dohodke in slabše finančno stanje (vse to smo pokazali s podat-
v predpisih in priporočilih 275
mov. Olssen (2006) dokazuje, kakšne so obstoječe nevarnosti, ki pestijo
programe vseživljenjskega učenja, ki se nato izkorišča v imenu neolibe-
ralnih razlogov. Pravi celo, da je vseživljenjsko učenje nadomestilo zna-
nje, ter razmišlja o tem, kakšne so posledice. Ključna strategija, katere
del je vseživljenjsko učenje, je strategija »vsestranske delovne sile«, ki
omogoča visoko mobilnost, obstaja na predpostavki visoke ravni splošne
in tehnične usposobljenosti ter sposobnosti, da se lahko kadar koli doda-
jo nove spretnosti, da bi se omogočila sprememba – »vseživljenjski dela-
vec« tako postane »idealni delavec«. Vseživljenjsko učenje kot strategija
omogoča popuščanje legalnih obvez glede pogojev dela in zaposlitve ali
njihovo opuščanje, prevaja se v predlog zmanjševanja kontrole nad pravi-
cami in varovali za zaposlenega glede gotovosti ali zaščite delovnega me-
sta, kar naj bi omogočilo avtomatični mehanizem prilagodljivosti zapo-
slenega, kar zmanjša povezave zaposlenega s konkretnim podjetjem, to
pa zopet naredi pogodbo o zaposlitvi bolj fleksibilno. Olssen nadaljuje,
da je pomembno razumeti, da moramo strategije, kot je fleksibilizacija,
razumeti kot tehnologije neoliberalnega vladanja z neposrednimi pred-
nostmi za glavne vpletene igralce.
Vrnimo se ponovno k Beli knjigi o izobraževanju in usposabljanju v
Evropi iz leta 1995, za katero smo sicer pokazali, da širi neoliberalistične
ideje in poglede na izobraževanje.
Spomnimo se, da smo zapisali, da »naj bi t. i. evropski sistem za pri-
merjavo in diseminacijo tovrstnih definicij, metod in praks vseboval (1)
številna natančno definirana področja znanja, tako splošnega kot bolj
specializiranega, (2) zamišljen sistem za vrednotenje vsakega izmed njih
in (3) predstavljene nove, bolj fleksibilne načine za priznavanje spretno-
sti (Teaching and learning …, 1995: 53, 54). O krepitvi priznavanja ne-
formalno pridobljenega znanja preberemo, da naj bi »takšen pristop kot
dopolnilo formalnim sistemom kvalifikacij zagotovil posameznikom
večjo neodvisnost s seštevanjem njihovih kvalifikacij. Spodbudil naj bi
željo po izobraževanju pri tistih, ki se ne želijo ali se niso sposobni učiti
na konvencionalne načine« (ibid.: 54).
To je cilj dosega orodij za priznavanje neformalno pridobljenega
znanja. V ospredju niso koristi, ki bi jih od priznavanja neformalno pri-
dobljenega znanja imelo gospodarstvo in kapital, temveč je v ospredju
posameznik, z njim pa širša družba. Neformalno pridobljena znanja v
družbi obstajajo, so skrita in velikokrat neprepoznana. V kolikor jih po-
seduje nekdo, ki ni tipičen udeleženec izobraževanja in ima zaradi vsega
tega (nižje izobrazbe itd.) tudi slabši položaj v družbi, negotovo zaposli-
tev, nižje dohodke in slabše finančno stanje (vse to smo pokazali s podat-
