Page 270 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 270
Neformalno učenje? Kaj je to?
da je leto 2010 že mimo, lahko razumemo, da »konkurenčno in di-
namično gospodarstvo« pomeni čim manj stroškov, čim večjo pro-
dukcijo, izkoriščanje delovne sile ali celo zapiranje domačih tovarn
zaradi previsokih stroškov in selitev proizvodnje na področja sveta,
kjer je poceni delovno silo še lažje izkoriščati kot pri nas, ter da »na
znanju temelječe gospodarstvo« ne pomeni investiranja v izobraže-
vanje vseh zaposlenih, temveč meri predvsem na višja, zahtevnejša in
specialistična znanja, nižje izobraženi pa pri tem ostajajo ob strani.
– V reviziji Lizbonske strategije (Working …, 2005), kjer so bili ambi-
ciozni cilji nekoliko omiljeni, pa so kot tri prednostna področja pre-
poznana: vlaganje v znanje in inovacije ter vzpostavitev privlačnega
poslovnega okolja, ustvarjanje več in boljših delovnih mest ob ohra-
njanju socialne kohezije ter poudarek na fleksibilnosti trga dela. Pri-
vlačno poslovno okolje gotovo ni okolje z varnimi delovnimi me-
sti, temveč tisto, kjer si lahko vlagatelji od svojih vložkov obetajo
kar največ, kjer lahko najemajo in odpuščajo delovno silo po potre-
bi, brez dolgoročnejših obveznosti do zaposlenih. Fleksibilnost trga
dela pomeni praktično podobno. Le drugo prednostno področje:
ustvarjanje več in boljših delovnih mest ob ohranjanju socialne ko-
hezije ima potencialno (ob ustreznih izpeljavah) tudi pozitiven na-
boj.
– Če pustimo ob strani ostale dokumente z manjšo težo, se lahko ta-
koj lotimo za poklicno in strokovno izobraževanje najpomembnej-
šega dokumenta: Københavnske deklaracije (Copenhagen, 2002),
ki v uvodu zapiše takole: »Z gospodarskim in družbenim razvo-
jem v Evropi postaja v zadnjem desetletju vedno opaznejša potreba
po evropski razsežnosti izobraževanja in usposabljanja. Poleg tega
prehod na gospodarstvo, ki temelji na znanju in je sposobno zago-
toviti trajnostno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi me-
sti ter večjo družbeno medsebojno povezanostjo, prinaša nove izzi-
ve za razvoj človeških virov.« (Copenhagen, 2002: 1) Ter: »Širitev
Evropske unije prinaša nove razsežnosti in številne izzive, možnosti
in zahteve, povezane z delom na področju izobraževanja in usposa-
bljanja. Zlasti je pomembno, da pristopne države članice že od same-
ga začetka sodelujejo kot partnerice pri pobudah za izobraževanje in
usposabljanje na evropski ravni.« (ibid.) Podobno kot MacPhail na
to opozarja pri Beli knjigi iz leta 1995, tudi v Københavnski dekla-
raciji beremo, kako pomembna je za Evropsko unijo povezanost iz-
obraževanja z gospodarstvom oz. celo, da bo izobraževanje orodje
za reševanje gospodarstva in spodbujanja gospodarske rasti. Podrob-
da je leto 2010 že mimo, lahko razumemo, da »konkurenčno in di-
namično gospodarstvo« pomeni čim manj stroškov, čim večjo pro-
dukcijo, izkoriščanje delovne sile ali celo zapiranje domačih tovarn
zaradi previsokih stroškov in selitev proizvodnje na področja sveta,
kjer je poceni delovno silo še lažje izkoriščati kot pri nas, ter da »na
znanju temelječe gospodarstvo« ne pomeni investiranja v izobraže-
vanje vseh zaposlenih, temveč meri predvsem na višja, zahtevnejša in
specialistična znanja, nižje izobraženi pa pri tem ostajajo ob strani.
– V reviziji Lizbonske strategije (Working …, 2005), kjer so bili ambi-
ciozni cilji nekoliko omiljeni, pa so kot tri prednostna področja pre-
poznana: vlaganje v znanje in inovacije ter vzpostavitev privlačnega
poslovnega okolja, ustvarjanje več in boljših delovnih mest ob ohra-
njanju socialne kohezije ter poudarek na fleksibilnosti trga dela. Pri-
vlačno poslovno okolje gotovo ni okolje z varnimi delovnimi me-
sti, temveč tisto, kjer si lahko vlagatelji od svojih vložkov obetajo
kar največ, kjer lahko najemajo in odpuščajo delovno silo po potre-
bi, brez dolgoročnejših obveznosti do zaposlenih. Fleksibilnost trga
dela pomeni praktično podobno. Le drugo prednostno področje:
ustvarjanje več in boljših delovnih mest ob ohranjanju socialne ko-
hezije ima potencialno (ob ustreznih izpeljavah) tudi pozitiven na-
boj.
– Če pustimo ob strani ostale dokumente z manjšo težo, se lahko ta-
koj lotimo za poklicno in strokovno izobraževanje najpomembnej-
šega dokumenta: Københavnske deklaracije (Copenhagen, 2002),
ki v uvodu zapiše takole: »Z gospodarskim in družbenim razvo-
jem v Evropi postaja v zadnjem desetletju vedno opaznejša potreba
po evropski razsežnosti izobraževanja in usposabljanja. Poleg tega
prehod na gospodarstvo, ki temelji na znanju in je sposobno zago-
toviti trajnostno gospodarsko rast z več in boljšimi delovnimi me-
sti ter večjo družbeno medsebojno povezanostjo, prinaša nove izzi-
ve za razvoj človeških virov.« (Copenhagen, 2002: 1) Ter: »Širitev
Evropske unije prinaša nove razsežnosti in številne izzive, možnosti
in zahteve, povezane z delom na področju izobraževanja in usposa-
bljanja. Zlasti je pomembno, da pristopne države članice že od same-
ga začetka sodelujejo kot partnerice pri pobudah za izobraževanje in
usposabljanje na evropski ravni.« (ibid.) Podobno kot MacPhail na
to opozarja pri Beli knjigi iz leta 1995, tudi v Københavnski dekla-
raciji beremo, kako pomembna je za Evropsko unijo povezanost iz-
obraževanja z gospodarstvom oz. celo, da bo izobraževanje orodje
za reševanje gospodarstva in spodbujanja gospodarske rasti. Podrob-
