Page 267 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 267
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 267
izobraževanja. Predvideva izboljšanje učinkovitosti porabe z zmanjševa-
njem stroškov v predšolskem in obveznem izobraževanju in druge ukre-
pe. Nekatere rešitve, ki so se pri nas z leti pokazale kot dobre, OECD kri-
tizira kot neučinkovite. Skladno s tem je neoliberalistični ton OECD-je-
vih kritik kmalu po izdaji doživel ostre kritike.
Kljub optimizmu, ki ga lahko črpamo vsaj iz nekaterih zgoraj na-
vedenih dokumentov, se je potrebno zavedati, da je zakonska ureditev
eno, prepuščanje izvajanja zakona neposrednim izvajalcem drugo, tret
je – in to, kar bi v tem trenutku potrebovali – pa je, da bi morale tudi
na sistemski ravni obstajati rešitve, ki bi izobraževalne institucije in de-
lodajalce intenzivneje pritegnile k izvajanju zastavljenih načrtov in pre-
mikov proti fleksibilnejši povezavi in prehodih med sistemi. Ni dovolj,
da se zadovoljimo z NPK – vzporedno s skrbjo zanje je potrebno razvi-
jati tudi druge načine, ki vodijo k lajšanju vstopa posameznika ali na trg
dela ali nazaj v izobraževanje. Citirani dokumenti nam dajejo za to tudi
ustrezno osnovo.
Od zahtev preko ocen do korakov naprej na področju
priznavanja neformalno pridobljenega znanja
Ob tem, ko imamo priložnost, pravzaprav ne le priložnosti, temveč
tudi obvezo, da si oblikujemo, nadgradimo obstoječe poti priznavanja
neformalno pridobljenega znanja, imamo tako kot pri drugih ukrepih in
vpeljanih politikah možnost in dolžnost upoštevati naše nacionalne po-
sebnosti, da bi »sistem« resnično zaživel. Sistem v navednicah zato, ker
je potrebno na tem občutljivem področju iskati čim bolj odprte, pa ven-
dar dorečene rešitve, ki ne bi negativno vplivale na neformalno izobra-
ževanje samo, kot smo že nakazali.
Če smo ugotovili, da je priznavanje neformalno pridobljenega znanja
ena izmed prioritet našega in evropskih sistemov izobraževanja in uspo-
sabljanja ter hkrati področja trga dela in zaposlovanja, je naslednji ko-
rak natančneje identificirati prioritetna področja, ravni … Potrebno pa
je tudi vključiti vse možne akterje, ki lahko dejavno in kakovostno pri-
spevajo k procesu povečevanja pomena neformalnega izobraževanja, ven-
dar ne v smeri formalizacije le-tega, temveč v smislu, da se njegovo bistvo
ohrani, da to še vedno ostane pot, po kateri se znanje pridobiva neformal-
no, da pa se posamezniku omogoči, da to znanje formalno ovredn oti in
ga nato poskuša tudi unovčiti, če to želi in kadar je to smiselno.
V ocenah stanja v Sloveniji je bilo videti, da bolj kot samo vpeljevanje
sistema predstavlja problem njegova implementacija v prakso. Vprašanje,
kako doseči, da novost (in delno tudi že obstoječa infrastruktura) na tem
v predpisih in priporočilih 267
izobraževanja. Predvideva izboljšanje učinkovitosti porabe z zmanjševa-
njem stroškov v predšolskem in obveznem izobraževanju in druge ukre-
pe. Nekatere rešitve, ki so se pri nas z leti pokazale kot dobre, OECD kri-
tizira kot neučinkovite. Skladno s tem je neoliberalistični ton OECD-je-
vih kritik kmalu po izdaji doživel ostre kritike.
Kljub optimizmu, ki ga lahko črpamo vsaj iz nekaterih zgoraj na-
vedenih dokumentov, se je potrebno zavedati, da je zakonska ureditev
eno, prepuščanje izvajanja zakona neposrednim izvajalcem drugo, tret
je – in to, kar bi v tem trenutku potrebovali – pa je, da bi morale tudi
na sistemski ravni obstajati rešitve, ki bi izobraževalne institucije in de-
lodajalce intenzivneje pritegnile k izvajanju zastavljenih načrtov in pre-
mikov proti fleksibilnejši povezavi in prehodih med sistemi. Ni dovolj,
da se zadovoljimo z NPK – vzporedno s skrbjo zanje je potrebno razvi-
jati tudi druge načine, ki vodijo k lajšanju vstopa posameznika ali na trg
dela ali nazaj v izobraževanje. Citirani dokumenti nam dajejo za to tudi
ustrezno osnovo.
Od zahtev preko ocen do korakov naprej na področju
priznavanja neformalno pridobljenega znanja
Ob tem, ko imamo priložnost, pravzaprav ne le priložnosti, temveč
tudi obvezo, da si oblikujemo, nadgradimo obstoječe poti priznavanja
neformalno pridobljenega znanja, imamo tako kot pri drugih ukrepih in
vpeljanih politikah možnost in dolžnost upoštevati naše nacionalne po-
sebnosti, da bi »sistem« resnično zaživel. Sistem v navednicah zato, ker
je potrebno na tem občutljivem področju iskati čim bolj odprte, pa ven-
dar dorečene rešitve, ki ne bi negativno vplivale na neformalno izobra-
ževanje samo, kot smo že nakazali.
Če smo ugotovili, da je priznavanje neformalno pridobljenega znanja
ena izmed prioritet našega in evropskih sistemov izobraževanja in uspo-
sabljanja ter hkrati področja trga dela in zaposlovanja, je naslednji ko-
rak natančneje identificirati prioritetna področja, ravni … Potrebno pa
je tudi vključiti vse možne akterje, ki lahko dejavno in kakovostno pri-
spevajo k procesu povečevanja pomena neformalnega izobraževanja, ven-
dar ne v smeri formalizacije le-tega, temveč v smislu, da se njegovo bistvo
ohrani, da to še vedno ostane pot, po kateri se znanje pridobiva neformal-
no, da pa se posamezniku omogoči, da to znanje formalno ovredn oti in
ga nato poskuša tudi unovčiti, če to želi in kadar je to smiselno.
V ocenah stanja v Sloveniji je bilo videti, da bolj kot samo vpeljevanje
sistema predstavlja problem njegova implementacija v prakso. Vprašanje,
kako doseči, da novost (in delno tudi že obstoječa infrastruktura) na tem
