Page 262 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 262
Neformalno učenje? Kaj je to?
Vrednotenje in priznavanje znanja, pridobljenega v neformalnem izo-
braževanju, priložnostnem učenju in z izkušnjami, je v Beli knjigi pre-
poznano kot ena izmed treh podpornih dejavnosti v izobraževanju od-
raslih. Pri tem v Beli knjigi preberemo:
»Aktivnosti pri vrednotenju in priznavanju znanja, pridobljenega v nefor-
malnem izobraževanju, priložnostnem učenju in z izkušnjami morajo pred-
vsem omogočiti oblikovanje koherentnega in kakovostnega sistema vre-
dnotenja in priznavanja, v katerega bodo vpeti vsi socialni partnerji in bo iz-
peljan v formalnem izobraževanju, za potrebe trga dela in za karierni razvoj
ljudi. Okrepiti je treba tudi zaupanje vseh ključnih deležnikov v kakovost sis-
tema vrednotenja in priznavanja.
- Po vzoru Francije se zagotovi vzpostavitev mreže lokalnih/regionalnih
centrov, ki bodo odraslim omogočali brezplačno identificiranje in vredno-
tenje pridobljenih znanj in spretnosti ter brezplačno svetovanje za potrebe
vrednotenja in priznavanja.
- Na nacionalni ravni se vzpostavi kakovostna razvojna služba, ki bo skrbela
za nadaljnji razvoj in delovanje sistema.
- Vzpostavi se mehanizme zagotavljanja in presojanja kakovosti sistema vre-
dnotenja in priznavanja.
- Promocijske dejavnosti na vseh ravneh morajo zajeti tudi področje vre-
dnotenja in priznavanja znanja, pridobljenega v neformalnem izobraževa-
nju, priložnostnem učenju in z izkušnjami.« (Bela knjiga, 2011: 401)
Komentar ni potreben. Zgornje namreč razumemo ravno kot to, kar
je naše temeljno sporočilo: razširiti in napraviti dostopne različne načine
priznavanja neformalno pridobljenega znanja ter hkrati ozaveščati o tem
ter poskušati doseči ravno tiste posameznike, ki bi od takšnega priznava-
nja imeli največ, pa je zanje najmanj verjetno, da bi se ga poslužili sami.
Tudi med predlogi rešitev, ki so razdeljeni na predloge, ki se tiče-
jo formalnega in neformalnega izobraževanja odraslih, mreže organi-
zacij za izvajanje izobraževanja odraslih, zgoraj omenjenih podpornih
dejavnosti v izobraževanju odraslih, razvoja kakovosti, sistemske ure-
ditve izobraževanja odraslih in strokovnega razvoja osebja v izobraže-
vanju odraslih – med rešitvami za srednje poklicno in strokovno izo-
braževanje (znotraj formalnega) –, beremo, da se v podporo slednjemu
»pospeši razvoj orodij in procedur, potrebnih za izpeljavo vrednotenja
in priznavanja znanja, pridobljenega v neformalnem izobraževanju in
priložnostn em učenju ter z izkušnjami. Vzpostavi se sistem zagotavljanja
in spremljanja njihove kakovosti. Pri tem bi se lahko zgledovali po rešit
vah v Franciji, ki je te postopke že uveljavila«. (Bela knjiga, 2011: 397)
Vrednotenje in priznavanje znanja, pridobljenega v neformalnem izo-
braževanju, priložnostnem učenju in z izkušnjami, je v Beli knjigi pre-
poznano kot ena izmed treh podpornih dejavnosti v izobraževanju od-
raslih. Pri tem v Beli knjigi preberemo:
»Aktivnosti pri vrednotenju in priznavanju znanja, pridobljenega v nefor-
malnem izobraževanju, priložnostnem učenju in z izkušnjami morajo pred-
vsem omogočiti oblikovanje koherentnega in kakovostnega sistema vre-
dnotenja in priznavanja, v katerega bodo vpeti vsi socialni partnerji in bo iz-
peljan v formalnem izobraževanju, za potrebe trga dela in za karierni razvoj
ljudi. Okrepiti je treba tudi zaupanje vseh ključnih deležnikov v kakovost sis-
tema vrednotenja in priznavanja.
- Po vzoru Francije se zagotovi vzpostavitev mreže lokalnih/regionalnih
centrov, ki bodo odraslim omogočali brezplačno identificiranje in vredno-
tenje pridobljenih znanj in spretnosti ter brezplačno svetovanje za potrebe
vrednotenja in priznavanja.
- Na nacionalni ravni se vzpostavi kakovostna razvojna služba, ki bo skrbela
za nadaljnji razvoj in delovanje sistema.
- Vzpostavi se mehanizme zagotavljanja in presojanja kakovosti sistema vre-
dnotenja in priznavanja.
- Promocijske dejavnosti na vseh ravneh morajo zajeti tudi področje vre-
dnotenja in priznavanja znanja, pridobljenega v neformalnem izobraževa-
nju, priložnostnem učenju in z izkušnjami.« (Bela knjiga, 2011: 401)
Komentar ni potreben. Zgornje namreč razumemo ravno kot to, kar
je naše temeljno sporočilo: razširiti in napraviti dostopne različne načine
priznavanja neformalno pridobljenega znanja ter hkrati ozaveščati o tem
ter poskušati doseči ravno tiste posameznike, ki bi od takšnega priznava-
nja imeli največ, pa je zanje najmanj verjetno, da bi se ga poslužili sami.
Tudi med predlogi rešitev, ki so razdeljeni na predloge, ki se tiče-
jo formalnega in neformalnega izobraževanja odraslih, mreže organi-
zacij za izvajanje izobraževanja odraslih, zgoraj omenjenih podpornih
dejavnosti v izobraževanju odraslih, razvoja kakovosti, sistemske ure-
ditve izobraževanja odraslih in strokovnega razvoja osebja v izobraže-
vanju odraslih – med rešitvami za srednje poklicno in strokovno izo-
braževanje (znotraj formalnega) –, beremo, da se v podporo slednjemu
»pospeši razvoj orodij in procedur, potrebnih za izpeljavo vrednotenja
in priznavanja znanja, pridobljenega v neformalnem izobraževanju in
priložnostn em učenju ter z izkušnjami. Vzpostavi se sistem zagotavljanja
in spremljanja njihove kakovosti. Pri tem bi se lahko zgledovali po rešit
vah v Franciji, ki je te postopke že uveljavila«. (Bela knjiga, 2011: 397)
