Page 258 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 258
Neformalno učenje? Kaj je to?
vitega vpogleda v obseg javnih virov, namenjenih izpeljavi postopkov in
potrjevanje NPK: ceno za pridobitev NPK določa poseben pravilnik. Za
brezposelne pokrije stroške ZRSZ, zaposleni pa jih pokrijejo sami ali pa
to stori njihov delodajalec. Določeni so tudi povprečni stroški za pro-
gram usposabljanja in postopek preverjanja in potrjevanja NPK na kan-
didata za brezposelne osebe.« (Analiza …, 2010: 96) Zelo pomembno je
poudariti, da so po uvedbi NPK nastali tudi zgoraj omenjeni programi
priprave na preverjanje, ki jih celo finančno podpira država. Gre za de-
formacijo sistema, saj naj bi bil sistem NPK namenjen ravno neformalno
in priložnostno pridobljenim znanjem, ki so bila pridobljena kjer koli,
kadar koli, in jih posameznik poseduje, ne pa znanjem, ki se pridobijo v
programu, ki je namenjen in natančno prikrojen pripravi na preverjanje
pri določenih NPK. V kolikor se ti programi ne preprečujejo, je še toli-
ko pomembneje, da se sistem priznavanja nadgradi tudi mimo in izven
NPK ter tako omogoči priznavanju neformalno pridobljenega znanja
udejanjati njegovo »pravo naravo«.
Druga zelo resna opazka je, da se pridobivajo NPK večinoma na sre-
dnješolski ravni ali pod njo, NPK pa bi morale biti dostopne in možne,
predvsem pa izkoriščane tudi navzgor po izobrazbeni vertikali. Da pa bi
pridobitev NPK posameznika celo stigmatizirala, pa je absurdno, kljub
temu, da je očitno realno možno, zato bi se moralo to raziskati ter takšne
primere preprečevati – ne moremo se namreč zavzemati za sistem pri-
znavanja neformalno pridobljenega znanja (ali razširitev le-tega) z name-
nom omogočiti tistim, ki dostopa do tega sicer ne bi imeli, prvo stopnič-
ko na njihovi izobraževalni in socialni poti navzgor, če lahko ta po dru-
gi strani proizvaja celo diametralno nasprotne učinke.
Nadaljujmo z vsebino Analize. »Zaenkrat preverjanje in potrjeva-
nje neformalnega in naključnega učenja deluje predvsem kot enosmer-
na tranzicijska pot – v zaposlitev oz. spremembo zaposlitve, predvsem
ko gre za regulirane poklice na nižjih ravneh zahtevnosti, čeprav ni na
razpolago podatkov, koliko ljudi je na ta način pridobilo ali spremeni-
lo zaposlitev.« (ibid.) Tudi to je velika pomanjkljivost sistema NPK, saj
onemogoča raziskovalcem in politiki, da bi imeli jasen pregled nad do-
gajanjem v sistemu. Brez pravih analiz pa je težko izdelati predloge za iz-
boljšave.
O sistemu NPK v Analizi preberemo še naslednje: »Zgolj formal-
no skrajšuje tudi čas trajanja izobraževanja, saj sistem vrednotenja in pri-
znavanja še ni vpeljan v šolsko prakso. Po podatkih se odraslim običaj-
no prizna praktično izobraževanje v srednjem poklicnem in strokovnem
izobraževanju, medtem ko se skrajšuje čas izobraževanja v višjem stro-
vitega vpogleda v obseg javnih virov, namenjenih izpeljavi postopkov in
potrjevanje NPK: ceno za pridobitev NPK določa poseben pravilnik. Za
brezposelne pokrije stroške ZRSZ, zaposleni pa jih pokrijejo sami ali pa
to stori njihov delodajalec. Določeni so tudi povprečni stroški za pro-
gram usposabljanja in postopek preverjanja in potrjevanja NPK na kan-
didata za brezposelne osebe.« (Analiza …, 2010: 96) Zelo pomembno je
poudariti, da so po uvedbi NPK nastali tudi zgoraj omenjeni programi
priprave na preverjanje, ki jih celo finančno podpira država. Gre za de-
formacijo sistema, saj naj bi bil sistem NPK namenjen ravno neformalno
in priložnostno pridobljenim znanjem, ki so bila pridobljena kjer koli,
kadar koli, in jih posameznik poseduje, ne pa znanjem, ki se pridobijo v
programu, ki je namenjen in natančno prikrojen pripravi na preverjanje
pri določenih NPK. V kolikor se ti programi ne preprečujejo, je še toli-
ko pomembneje, da se sistem priznavanja nadgradi tudi mimo in izven
NPK ter tako omogoči priznavanju neformalno pridobljenega znanja
udejanjati njegovo »pravo naravo«.
Druga zelo resna opazka je, da se pridobivajo NPK večinoma na sre-
dnješolski ravni ali pod njo, NPK pa bi morale biti dostopne in možne,
predvsem pa izkoriščane tudi navzgor po izobrazbeni vertikali. Da pa bi
pridobitev NPK posameznika celo stigmatizirala, pa je absurdno, kljub
temu, da je očitno realno možno, zato bi se moralo to raziskati ter takšne
primere preprečevati – ne moremo se namreč zavzemati za sistem pri-
znavanja neformalno pridobljenega znanja (ali razširitev le-tega) z name-
nom omogočiti tistim, ki dostopa do tega sicer ne bi imeli, prvo stopnič-
ko na njihovi izobraževalni in socialni poti navzgor, če lahko ta po dru-
gi strani proizvaja celo diametralno nasprotne učinke.
Nadaljujmo z vsebino Analize. »Zaenkrat preverjanje in potrjeva-
nje neformalnega in naključnega učenja deluje predvsem kot enosmer-
na tranzicijska pot – v zaposlitev oz. spremembo zaposlitve, predvsem
ko gre za regulirane poklice na nižjih ravneh zahtevnosti, čeprav ni na
razpolago podatkov, koliko ljudi je na ta način pridobilo ali spremeni-
lo zaposlitev.« (ibid.) Tudi to je velika pomanjkljivost sistema NPK, saj
onemogoča raziskovalcem in politiki, da bi imeli jasen pregled nad do-
gajanjem v sistemu. Brez pravih analiz pa je težko izdelati predloge za iz-
boljšave.
O sistemu NPK v Analizi preberemo še naslednje: »Zgolj formal-
no skrajšuje tudi čas trajanja izobraževanja, saj sistem vrednotenja in pri-
znavanja še ni vpeljan v šolsko prakso. Po podatkih se odraslim običaj-
no prizna praktično izobraževanje v srednjem poklicnem in strokovnem
izobraževanju, medtem ko se skrajšuje čas izobraževanja v višjem stro-
