Page 21 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 21
pomen neformalno pridobljenega znanja
od antike do 16. stoletja 21
za pomoč je vključila neformalno izobraževanje v svoj portfolio intervencij,
pri čemer so bile vsote, porabljene zanj /…/, precejšnje. Mnogi so neformal-
no izobraževanje videli kot ‚idealno‘ obliko izobraževanja, v vseh pogledih
veliko boljšo od formalnega izobraževanja.« (Rogers, 2004)
Tridelna klasifikacija izobraževanja iz leta 1974 je bila videti tako
(cf. Smith, 2012; Tight, 2002: 70–71):
- Formalno izobraževanje ( formal education): Gre za hierarhično
strukturiran »izobraževalni sistem«, ki poteka od primarne šole do
univerze in vključuje specializirane programe in institucije za teh-
nično in poklicno usposabljanje.
- Neformalno izobraževanje (non-formal education): Pomeni vsako
organizirano izobraževalno dejavnost izven uveljavljenega formal-
nega sistema, kjer je mogoče tudi opredeliti njegove udeležence in
učne cilje.
- Priložnostno izobraževanje (informal education): Izraz opredeljuje
dejansko vseživljenjski proces, pri katerem vsak posameznik prido-
bi vedenje (attitudes), vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevne
izkušnje in izobraževalnih vplivov ter virov v lastnem okolju (druži-
na, sosedi, delo, igra, tržnica, knjižnica, mediji).
Problematično pri omenjeni klasifikaciji je bilo, da je uporabljen ter-
min priložnostno izobraževanje (informal education) in ne učenje (lear-
ning), pri čemer je bilo izobraževanje razumljeno kot »načrtovano in na-
merno učenje«, pri tem pa je priložnostno izobraževanje opredeljeno kot
»vse tisto učenje, do katerega prihaja izven vsake načrtovane učne situa-
cije – kot kulturni dogodki« (Rogers, 2004).
V zadnjem času je v pojmovanju neformalnega izobraževanja/učenja
prišlo do neke vrste premika, saj se le-to oblikuje tako znotraj koncepta
vseživljenjskega učenja kakor tudi v zahodnih postindustrijskih druž-
bah, in ne več v družbah v razvoju; z namenom vključitve celote vseh
oblik učenja in izobraževanja opredeljuje diskurz vseživljenjskega uče-
nja tri oblike, namreč formalno, neformalno in priložnostno (ibid.). Ker
so koncept vseživljenjskega učenja/izobraževanja z dvema glavnima ci-
ljema, pomočjo ekonomski rasti in promociji aktivnega državljanstva,
sprejele in privzele tudi sodobne države, so le-te in njihove ustanove za-
interesirane za neformalno izobraževanje/učenje v okviru njegovega po-
tencialnega prispevka k obema ciljema (ibid.).
Evropska unija je že konec 20. stoletja v raznih dokumentih zače-
la kot eno svojih pomembnih nalog opredeljevati in tematizirati vseži-
vljenjsko učenje (Jarvis, 2007: 69–70), ki je v tem okviru svojo konceptu-
alizacijo doživelo v začetku 21. stoletja, in sicer v dokumentu z naslovom
od antike do 16. stoletja 21
za pomoč je vključila neformalno izobraževanje v svoj portfolio intervencij,
pri čemer so bile vsote, porabljene zanj /…/, precejšnje. Mnogi so neformal-
no izobraževanje videli kot ‚idealno‘ obliko izobraževanja, v vseh pogledih
veliko boljšo od formalnega izobraževanja.« (Rogers, 2004)
Tridelna klasifikacija izobraževanja iz leta 1974 je bila videti tako
(cf. Smith, 2012; Tight, 2002: 70–71):
- Formalno izobraževanje ( formal education): Gre za hierarhično
strukturiran »izobraževalni sistem«, ki poteka od primarne šole do
univerze in vključuje specializirane programe in institucije za teh-
nično in poklicno usposabljanje.
- Neformalno izobraževanje (non-formal education): Pomeni vsako
organizirano izobraževalno dejavnost izven uveljavljenega formal-
nega sistema, kjer je mogoče tudi opredeliti njegove udeležence in
učne cilje.
- Priložnostno izobraževanje (informal education): Izraz opredeljuje
dejansko vseživljenjski proces, pri katerem vsak posameznik prido-
bi vedenje (attitudes), vrednote, spretnosti in znanje iz vsakodnevne
izkušnje in izobraževalnih vplivov ter virov v lastnem okolju (druži-
na, sosedi, delo, igra, tržnica, knjižnica, mediji).
Problematično pri omenjeni klasifikaciji je bilo, da je uporabljen ter-
min priložnostno izobraževanje (informal education) in ne učenje (lear-
ning), pri čemer je bilo izobraževanje razumljeno kot »načrtovano in na-
merno učenje«, pri tem pa je priložnostno izobraževanje opredeljeno kot
»vse tisto učenje, do katerega prihaja izven vsake načrtovane učne situa-
cije – kot kulturni dogodki« (Rogers, 2004).
V zadnjem času je v pojmovanju neformalnega izobraževanja/učenja
prišlo do neke vrste premika, saj se le-to oblikuje tako znotraj koncepta
vseživljenjskega učenja kakor tudi v zahodnih postindustrijskih druž-
bah, in ne več v družbah v razvoju; z namenom vključitve celote vseh
oblik učenja in izobraževanja opredeljuje diskurz vseživljenjskega uče-
nja tri oblike, namreč formalno, neformalno in priložnostno (ibid.). Ker
so koncept vseživljenjskega učenja/izobraževanja z dvema glavnima ci-
ljema, pomočjo ekonomski rasti in promociji aktivnega državljanstva,
sprejele in privzele tudi sodobne države, so le-te in njihove ustanove za-
interesirane za neformalno izobraževanje/učenje v okviru njegovega po-
tencialnega prispevka k obema ciljema (ibid.).
Evropska unija je že konec 20. stoletja v raznih dokumentih zače-
la kot eno svojih pomembnih nalog opredeljevati in tematizirati vseži-
vljenjsko učenje (Jarvis, 2007: 69–70), ki je v tem okviru svojo konceptu-
alizacijo doživelo v začetku 21. stoletja, in sicer v dokumentu z naslovom
