Page 255 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 255
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 255
ni, relevantni, karierno usmerjeni, inovativni, dostopni in fleksibilni kot
v letu 2010 ter naj bi prispevali k odličnosti in pravičnosti v vseživljenj-
skem učenju. Vse to naj bi (med drugim) zagotovili s fleksibilnimi siste-
mi poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki temeljijo na pristopu uč-
nih izidov ter podpirajo različne učne poti, ki dovoljujejo prepustnost
med različnimi podsistemi v izobraževanju (šolskim izobraževanjem,
poklicnim in strokovnim izobraževanjem, visokim šolstvom ter izobra-
ževanjem odraslih) in ki dajejo podporo priznavanju neformalnega izo-
braževanja in priložnostnega učenja, vključno s kompetencami, ki si jih
posameznik pridobi na delovnem mestu. (Bruge Communiqué, 2010: 6)
Priznavanje ima torej ponovno vidno mesto, je pa res, da mnogokrat
v navezavi z evropskimi orodji s področja poklicnega in strokovnega izo-
braževanja, ne pa kot samostojen sistem priznavanja neformalno prido-
bljenega znanja.
V »Strateških ciljih za obdobje od leta 2011 do 2020 so skupaj s krat-
koročnimi ukrepi od leta 2011 do 2014« (tretji vsebinski sklop) predvi-
deni: (i) izboljševanje kakovosti in učinkovitosti poklicnega in strokov-
nega izobraževanja ter povečevanje njegove privlačnosti in relevantno-
sti, (ii) vseživljenjsko učenje in mobilnost naj postaneta realnost, (iii) po-
večevanje ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetništva in (iv) promoci-
ja pravičnosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva. V sicer po-
drobno strukturiranih vsebinah pod posameznim vsebinskim sklopom
beremo predvsem potrebo po omogočanju fleksibilnega dostopa do izo-
braževanja in kvalifikacij. Posebej izpostavljamo navedbo, da naj bi bil
eden izmed načinov, ki bi znotraj poklicnega in strokovnega izobraže-
vanja pripomogel k 15 odstotkom odraslih, vključenih v izobraževanja
in usposabljanja do leta 2020, tudi ukrep, ki se tiče priznavanja. In si-
cer, med ostalimi ukrepi, ki naj bi pripomogli k doseganju teh ciljev, naj
bi sodelujoče države najkasneje do leta 2015 začele razvijati nacionalne
postopke za prepoznavanje in priznavanje neformalnega izobraževanja
in priložnostnega učenja, kar naj bi bilo ustrezno podprto z nacional-
nimi ogrodji kvalifikacij. Ti postopki morajo biti osredotočeni na zna-
nje, spretnosti in kompetence, ne glede na okoliščine oz. kontekst, v ka-
terem so bili pridobljeni, na primer: učenje odraslih (širše), poklicno in
strokovno izobraževanje, delovne izkušnje ali prostovoljske aktivnosti.
Posebej bi morali biti upoštevani tudi znanje, spretnosti in kompetence,
ki ne vodijo nujno do (po)polne formalne kvalifikacije. V tem pogledu
je pomembno tudi tesno sodelovanje z drugimi področji politik, kot so
mladina, šport, kultura, socialne zadeve in zaposlovanje. (Bruge Com-
muniqué, 2010: 11) Tudi iz tega gre jasno slutiti, da naš trenutni sistem
v predpisih in priporočilih 255
ni, relevantni, karierno usmerjeni, inovativni, dostopni in fleksibilni kot
v letu 2010 ter naj bi prispevali k odličnosti in pravičnosti v vseživljenj-
skem učenju. Vse to naj bi (med drugim) zagotovili s fleksibilnimi siste-
mi poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki temeljijo na pristopu uč-
nih izidov ter podpirajo različne učne poti, ki dovoljujejo prepustnost
med različnimi podsistemi v izobraževanju (šolskim izobraževanjem,
poklicnim in strokovnim izobraževanjem, visokim šolstvom ter izobra-
ževanjem odraslih) in ki dajejo podporo priznavanju neformalnega izo-
braževanja in priložnostnega učenja, vključno s kompetencami, ki si jih
posameznik pridobi na delovnem mestu. (Bruge Communiqué, 2010: 6)
Priznavanje ima torej ponovno vidno mesto, je pa res, da mnogokrat
v navezavi z evropskimi orodji s področja poklicnega in strokovnega izo-
braževanja, ne pa kot samostojen sistem priznavanja neformalno prido-
bljenega znanja.
V »Strateških ciljih za obdobje od leta 2011 do 2020 so skupaj s krat-
koročnimi ukrepi od leta 2011 do 2014« (tretji vsebinski sklop) predvi-
deni: (i) izboljševanje kakovosti in učinkovitosti poklicnega in strokov-
nega izobraževanja ter povečevanje njegove privlačnosti in relevantno-
sti, (ii) vseživljenjsko učenje in mobilnost naj postaneta realnost, (iii) po-
večevanje ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetništva in (iv) promoci-
ja pravičnosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva. V sicer po-
drobno strukturiranih vsebinah pod posameznim vsebinskim sklopom
beremo predvsem potrebo po omogočanju fleksibilnega dostopa do izo-
braževanja in kvalifikacij. Posebej izpostavljamo navedbo, da naj bi bil
eden izmed načinov, ki bi znotraj poklicnega in strokovnega izobraže-
vanja pripomogel k 15 odstotkom odraslih, vključenih v izobraževanja
in usposabljanja do leta 2020, tudi ukrep, ki se tiče priznavanja. In si-
cer, med ostalimi ukrepi, ki naj bi pripomogli k doseganju teh ciljev, naj
bi sodelujoče države najkasneje do leta 2015 začele razvijati nacionalne
postopke za prepoznavanje in priznavanje neformalnega izobraževanja
in priložnostnega učenja, kar naj bi bilo ustrezno podprto z nacional-
nimi ogrodji kvalifikacij. Ti postopki morajo biti osredotočeni na zna-
nje, spretnosti in kompetence, ne glede na okoliščine oz. kontekst, v ka-
terem so bili pridobljeni, na primer: učenje odraslih (širše), poklicno in
strokovno izobraževanje, delovne izkušnje ali prostovoljske aktivnosti.
Posebej bi morali biti upoštevani tudi znanje, spretnosti in kompetence,
ki ne vodijo nujno do (po)polne formalne kvalifikacije. V tem pogledu
je pomembno tudi tesno sodelovanje z drugimi področji politik, kot so
mladina, šport, kultura, socialne zadeve in zaposlovanje. (Bruge Com-
muniqué, 2010: 11) Tudi iz tega gre jasno slutiti, da naš trenutni sistem
