Page 20 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 20
Neformalno učenje? Kaj je to?
ni meri globaliziral UNESCO, ki je vzpostavil temeljne globalne smer-
nice za razvoj omenjenega področja (cf. Jarvis, 2004; Watterston, 2006).
Vseživljenjsko učenje (learning throughout life) bi »moralo odpirati nove
možnosti za učenje vseh, in sicer v najrazličnejše namene, kar bi odra-
slim dalo drugo ali tretjo možnost, da zadovoljijo željo po znanju, lepo-
ti ali prekašanju samega sebe.« (Delors, 1996: 103). Prizadevanja za zna-
nje nihče, ne javne oblasti ne posamezniki, ne bi smel razumeti zgolj kot
sredstva za uresničevanje določenega namena, ampak nasprotno, kot cilj
sam po sebi (cf. Delors, 1996: 133). Na tej podlagi so bili definirani štir-
je »temeljni stebri«, na katerih je treba vzpostavljati in razvijati koncept
vseživljenjskega izobraževanja/učenja (ibid.: 78–89):
- Učiti se, da bi vedeli (leraning to know): dovolj široka splošna izo-
brazba in možnost poglobljenega dela z manjšim številom predme-
tov.
- Učiti se, da bi znali delati (learning to do): poklicna usposobljenost
in širše sposobnosti (kompetence).
- Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti (learning to live together): ra-
zumevanje drugih ljudi, spoštovanje vrednot pluralizma, medseboj-
nega razumevanja in miru.
- Učiti se biti (learning to be): razvoj človekove osebnosti, neodvisno
ravnanje, razsodno in odgovorno.
Na spremenjene družbene potrebe in zahteve v zvezi z izobraževa-
njem in učenjem so se dokaj hitro odzvale mednarodne institucije, med
prvimi jih je identificirala in opredelila Evropska iniciativa za vseži-
vljenjsko učenje (ELLI), ki je leta 1994 v Rimu organizirala prvo global-
no konferenco o vseživljenjskem učenju. Vseživljenjsko učenje je bilo de-
finirano kot kontinuiran proces podpore, ki spodbuja posameznike in
jim omogoča, da pridobijo vse znanje, vrednote, razumevanje in spretno-
sti, ki jih bodo potrebovali v teku svojega življenja, ter da to znanje, vre-
dnote in spretnosti uporabijo z zaupanjem, ustvarjalnostjo in veseljem v
vseh vlogah, priložnostih in okoljih (cf. Watterston, 2006).
Obstaja precej opredelitev formalnega, neformalnega in informal-
nega izobraževanja oziroma učenja (cf. Colley et al., 2002). Kot pravi Ro-
gers, je leta 1968 Coombs opredelil pojem neformalnega izobraževanja
»v kontekstu razširjenega občutka, da izobraževanju ne uspeva /…/, ne zgolj
v deželah v razvoju, ampak tudi v tako imenovanih zahodnih (oz. severnih)
družbah. /…/ Na Zahodu je imelo reformno gibanje različne oblike, v okvi-
ru načrtovanja in izdelovanja strategij v zvezi z izobraževanjem v deželah v
razvoju od 1968 do ok. 1986 pa se je na neformalno izobraževanje gledalo kot
na panacejo za vse bolezni izobraževanja v teh družbah. /…/ Večina institucij
ni meri globaliziral UNESCO, ki je vzpostavil temeljne globalne smer-
nice za razvoj omenjenega področja (cf. Jarvis, 2004; Watterston, 2006).
Vseživljenjsko učenje (learning throughout life) bi »moralo odpirati nove
možnosti za učenje vseh, in sicer v najrazličnejše namene, kar bi odra-
slim dalo drugo ali tretjo možnost, da zadovoljijo željo po znanju, lepo-
ti ali prekašanju samega sebe.« (Delors, 1996: 103). Prizadevanja za zna-
nje nihče, ne javne oblasti ne posamezniki, ne bi smel razumeti zgolj kot
sredstva za uresničevanje določenega namena, ampak nasprotno, kot cilj
sam po sebi (cf. Delors, 1996: 133). Na tej podlagi so bili definirani štir-
je »temeljni stebri«, na katerih je treba vzpostavljati in razvijati koncept
vseživljenjskega izobraževanja/učenja (ibid.: 78–89):
- Učiti se, da bi vedeli (leraning to know): dovolj široka splošna izo-
brazba in možnost poglobljenega dela z manjšim številom predme-
tov.
- Učiti se, da bi znali delati (learning to do): poklicna usposobljenost
in širše sposobnosti (kompetence).
- Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti (learning to live together): ra-
zumevanje drugih ljudi, spoštovanje vrednot pluralizma, medseboj-
nega razumevanja in miru.
- Učiti se biti (learning to be): razvoj človekove osebnosti, neodvisno
ravnanje, razsodno in odgovorno.
Na spremenjene družbene potrebe in zahteve v zvezi z izobraževa-
njem in učenjem so se dokaj hitro odzvale mednarodne institucije, med
prvimi jih je identificirala in opredelila Evropska iniciativa za vseži-
vljenjsko učenje (ELLI), ki je leta 1994 v Rimu organizirala prvo global-
no konferenco o vseživljenjskem učenju. Vseživljenjsko učenje je bilo de-
finirano kot kontinuiran proces podpore, ki spodbuja posameznike in
jim omogoča, da pridobijo vse znanje, vrednote, razumevanje in spretno-
sti, ki jih bodo potrebovali v teku svojega življenja, ter da to znanje, vre-
dnote in spretnosti uporabijo z zaupanjem, ustvarjalnostjo in veseljem v
vseh vlogah, priložnostih in okoljih (cf. Watterston, 2006).
Obstaja precej opredelitev formalnega, neformalnega in informal-
nega izobraževanja oziroma učenja (cf. Colley et al., 2002). Kot pravi Ro-
gers, je leta 1968 Coombs opredelil pojem neformalnega izobraževanja
»v kontekstu razširjenega občutka, da izobraževanju ne uspeva /…/, ne zgolj
v deželah v razvoju, ampak tudi v tako imenovanih zahodnih (oz. severnih)
družbah. /…/ Na Zahodu je imelo reformno gibanje različne oblike, v okvi-
ru načrtovanja in izdelovanja strategij v zvezi z izobraževanjem v deželah v
razvoju od 1968 do ok. 1986 pa se je na neformalno izobraževanje gledalo kot
na panacejo za vse bolezni izobraževanja v teh družbah. /…/ Večina institucij
