Page 248 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 248
Neformalno učenje? Kaj je to?
stih, ki so bili pridobljeni v šolah, univerzah ali drugih formalnih orga-
nizacijah za izobraževanje. »Priznavanje vseh oblik učenja je zato pred-
nostna naloga ukrepov Evropske unije na področju izobraževanja in
usposabljanja.« (Validation …, 2011) Beremo še, da je »učenje, ki se od-
vija v sistemih formalnega izobraževanja in usposabljanja, tradicionalno
vidnejše in priznano na trgu dela ter v družbi na splošno« (ibid.), šele na
»novejši čas« pa je oprta trditev, da je
»kljub temu v zadnjih letih (poudarila P. K.) pomembnost učenja v neformal-
nih in priložnostnih okoliščinah vse bolj cenjena. Da bi prepoznali in potr-
dili, vrednotili te ‚nevidne‘ učne izkušnje, potrebujemo nove pristope«. (Va-
lidation …, 2011)
Gotovo je res, da je tradicionalno vrednotenje formalno pridoblje-
nega znanja neprizanesljivo do znanja, pridobljenega po drugih poteh,
vsekakor pa je res tudi, da debate o potrebi po potrjevanju neformalne-
ga izobraževanja in priložnostnega učenja ne moremo omejiti na zadnjih
nekaj let, saj obstajajo države, ki se s tem sistematično ukvarjajo že deset
letja.
Na evropski ravni je bilo doslej storjenega že veliko. Leta 2009 je Ce-
defop, referenčni center Evropske unije za poklicno in strokovno izobra-
ževanje, objavil ‚Evropske smernice za priznavanje neformalnega in pri-
ložnostnega učenja‘ (European guidelines …, 2009), ki temeljijo na skup
nih načelih, ki jih je Svet sprejel leta 2004, in na delu skupine za prizna-
vanje učnih izidov (zdaj Skupina za učne izide) ter omogočajo podpor-
no orodje za razvoj praks potrjevanja. Prav tako Evropska komisija priča-
kuje, da bo potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja v celotni
Evropi spodbudilo vpeljevanje evropskega ogrodja kvalifikacij (EQF) in
razvoj nacionalnih ogrodij kvalifikacij. (Validation …, 2011)
Evropska unija je doslej sprejela veliko število dokumentov, ki se vsaj
delno nanašajo tudi na priznavanje neformalno pridobljenega znanja.
Na tem mestu ne bomo omenjali vseh, saj je bilo to storjeno v drugih
publikacijah (cf. Kelava, 2005, 2006), temveč bomo osnovne dokumen-
te le orisali, podrobneje pa se bomo posvetili Københavnski deklaraciji
in sporočilom, ki jo ji sledila, saj se le-ta kar najtesneje navezujejo na po-
dročje priznavanja in širše na področje poklicnega in strokovnega izo-
braževanja.
Skoraj dvajset let nazaj seže Bela knjiga o izobraževanju in usposa-
bljanju v Evropi, ki pod prvim splošnim ciljem predvideva tudi prizna-
vanje spretnosti (Teaching and learning …, 1995: 53).
Četrto izmed šestih ključnih sporočil Memoranduma o vseživljenj-
skem učenju, ‚vrednotenje učenja‘, se glasi, da je »pomembno izboljšati
stih, ki so bili pridobljeni v šolah, univerzah ali drugih formalnih orga-
nizacijah za izobraževanje. »Priznavanje vseh oblik učenja je zato pred-
nostna naloga ukrepov Evropske unije na področju izobraževanja in
usposabljanja.« (Validation …, 2011) Beremo še, da je »učenje, ki se od-
vija v sistemih formalnega izobraževanja in usposabljanja, tradicionalno
vidnejše in priznano na trgu dela ter v družbi na splošno« (ibid.), šele na
»novejši čas« pa je oprta trditev, da je
»kljub temu v zadnjih letih (poudarila P. K.) pomembnost učenja v neformal-
nih in priložnostnih okoliščinah vse bolj cenjena. Da bi prepoznali in potr-
dili, vrednotili te ‚nevidne‘ učne izkušnje, potrebujemo nove pristope«. (Va-
lidation …, 2011)
Gotovo je res, da je tradicionalno vrednotenje formalno pridoblje-
nega znanja neprizanesljivo do znanja, pridobljenega po drugih poteh,
vsekakor pa je res tudi, da debate o potrebi po potrjevanju neformalne-
ga izobraževanja in priložnostnega učenja ne moremo omejiti na zadnjih
nekaj let, saj obstajajo države, ki se s tem sistematično ukvarjajo že deset
letja.
Na evropski ravni je bilo doslej storjenega že veliko. Leta 2009 je Ce-
defop, referenčni center Evropske unije za poklicno in strokovno izobra-
ževanje, objavil ‚Evropske smernice za priznavanje neformalnega in pri-
ložnostnega učenja‘ (European guidelines …, 2009), ki temeljijo na skup
nih načelih, ki jih je Svet sprejel leta 2004, in na delu skupine za prizna-
vanje učnih izidov (zdaj Skupina za učne izide) ter omogočajo podpor-
no orodje za razvoj praks potrjevanja. Prav tako Evropska komisija priča-
kuje, da bo potrjevanje neformalnega in priložnostnega učenja v celotni
Evropi spodbudilo vpeljevanje evropskega ogrodja kvalifikacij (EQF) in
razvoj nacionalnih ogrodij kvalifikacij. (Validation …, 2011)
Evropska unija je doslej sprejela veliko število dokumentov, ki se vsaj
delno nanašajo tudi na priznavanje neformalno pridobljenega znanja.
Na tem mestu ne bomo omenjali vseh, saj je bilo to storjeno v drugih
publikacijah (cf. Kelava, 2005, 2006), temveč bomo osnovne dokumen-
te le orisali, podrobneje pa se bomo posvetili Københavnski deklaraciji
in sporočilom, ki jo ji sledila, saj se le-ta kar najtesneje navezujejo na po-
dročje priznavanja in širše na področje poklicnega in strokovnega izo-
braževanja.
Skoraj dvajset let nazaj seže Bela knjiga o izobraževanju in usposa-
bljanju v Evropi, ki pod prvim splošnim ciljem predvideva tudi prizna-
vanje spretnosti (Teaching and learning …, 1995: 53).
Četrto izmed šestih ključnih sporočil Memoranduma o vseživljenj-
skem učenju, ‚vrednotenje učenja‘, se glasi, da je »pomembno izboljšati
