Page 246 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 246
Neformalno učenje? Kaj je to?
– ocenjevalec, ki mora biti tudi strokovnjak s področja, s katerega
ocenjuje kandidate, na podlagi predložene dokumentacije in dru-
gih dokazov presodi, ali kandidat izpolnjuje zahtevane standarde.
(Bjørnåvold, 2000: 109–112; cf. Ireland, 2009)
Ocenjevanje lahko vključuje tudi intervju s kandidatom ali obisk na
delovnem mestu, kar je odvisno predvsem od vsakega posameznega pri-
mera ter od značilnosti poklicnega področja, ki se presoja. (ibid.) Obču-
dovanja in posnemanja vredno, če primerjamo s togim, močno vnaprej
zakoličenim, predvsem pa sistemom, ki prvenstveno služi delodajalcem
in gospodarstvu ter veliko manj posamezniku, če mu celo ne škodi (cf.
Analiza …, 2010).
Pri kakršni koli nadgradnji sistema ali pri posegih vanj velja biti po-
zoren na dva vidika priznavanja neformalno pridobljenega znanja.
Kvalifikacije, pridobljene s priznavanjem, bi morale biti nujno pre-
poznane na dveh področjih:
– Pri delodajalcih, ki zaposlene sprejemajo na delo, ali so pri njih že za-
posleni, da ustrezno vrednotijo po neformalni poti pridobljena zna-
nja in certifikat o njih.
– V izobraževalnih inštitucijah na celotni vertikali, da bi s tem, po-
dobno, kot je opredelila Univerza v Ljubljani, posameznikom omo-
gočili, da svoja potrjena neformalna znanja uveljavljajo pri vpisu v iz-
obraževanje, kar je moč razumeti tudi kot motivacijsko orodje odra-
slih za vključitev v izobraževanje. (cf. Kelava, 2006)
Nacionalni sistemi priznavanja neformalno pridobljenega zna-
nja (ali njihovi začetki) vsak po svojih močeh in v skladu s svojo tradi-
cijo rešujejo del problematike vseživljenjskega učenja, saj si z »vredno-
tenjem učenja« prizadevajo odpraviti neizkoriščenost potencialov skri-
tega znanja. Vloga nacionalnih sistemov priznavanja je naslavljati rela-
tivno majhen, kljub temu pa še kako pomemben segment problematike
vseživljenjskega učenja, ki ga je memorandum o vseživljenjskem učenju
prepoznal kot četrto izmed svojih šestih ključnih sporočil, »vrednote-
nje učenja« (Memorandum …, 2000; prim.: National …, 2001: 93–108),
vse države pa se bolj ali manj intenzivno vključujejo tudi v nadnacio-
nalne pobude (več o tem v: National, 2000: 94–97 in Bjørnåvold, 1997,
2000 in 2002), s katerimi želijo še povečati domet vseživljenjskega uče-
nja in podčrtati pomen neformalnega znanja. Vendar pa zaenkrat kaže,
da lahko z ustrezno politiko glede te problematike posamezna nacional-
na država doseže večji delež zainteresiranih in tistih, ki jim lahko in bi
jim navsezadnje moralo priznavanje njihovega neformalno pridobljene-
ga znanja pomagati ali pri ponovnem vključevanju v izobraževanje ali
– ocenjevalec, ki mora biti tudi strokovnjak s področja, s katerega
ocenjuje kandidate, na podlagi predložene dokumentacije in dru-
gih dokazov presodi, ali kandidat izpolnjuje zahtevane standarde.
(Bjørnåvold, 2000: 109–112; cf. Ireland, 2009)
Ocenjevanje lahko vključuje tudi intervju s kandidatom ali obisk na
delovnem mestu, kar je odvisno predvsem od vsakega posameznega pri-
mera ter od značilnosti poklicnega področja, ki se presoja. (ibid.) Obču-
dovanja in posnemanja vredno, če primerjamo s togim, močno vnaprej
zakoličenim, predvsem pa sistemom, ki prvenstveno služi delodajalcem
in gospodarstvu ter veliko manj posamezniku, če mu celo ne škodi (cf.
Analiza …, 2010).
Pri kakršni koli nadgradnji sistema ali pri posegih vanj velja biti po-
zoren na dva vidika priznavanja neformalno pridobljenega znanja.
Kvalifikacije, pridobljene s priznavanjem, bi morale biti nujno pre-
poznane na dveh področjih:
– Pri delodajalcih, ki zaposlene sprejemajo na delo, ali so pri njih že za-
posleni, da ustrezno vrednotijo po neformalni poti pridobljena zna-
nja in certifikat o njih.
– V izobraževalnih inštitucijah na celotni vertikali, da bi s tem, po-
dobno, kot je opredelila Univerza v Ljubljani, posameznikom omo-
gočili, da svoja potrjena neformalna znanja uveljavljajo pri vpisu v iz-
obraževanje, kar je moč razumeti tudi kot motivacijsko orodje odra-
slih za vključitev v izobraževanje. (cf. Kelava, 2006)
Nacionalni sistemi priznavanja neformalno pridobljenega zna-
nja (ali njihovi začetki) vsak po svojih močeh in v skladu s svojo tradi-
cijo rešujejo del problematike vseživljenjskega učenja, saj si z »vredno-
tenjem učenja« prizadevajo odpraviti neizkoriščenost potencialov skri-
tega znanja. Vloga nacionalnih sistemov priznavanja je naslavljati rela-
tivno majhen, kljub temu pa še kako pomemben segment problematike
vseživljenjskega učenja, ki ga je memorandum o vseživljenjskem učenju
prepoznal kot četrto izmed svojih šestih ključnih sporočil, »vrednote-
nje učenja« (Memorandum …, 2000; prim.: National …, 2001: 93–108),
vse države pa se bolj ali manj intenzivno vključujejo tudi v nadnacio-
nalne pobude (več o tem v: National, 2000: 94–97 in Bjørnåvold, 1997,
2000 in 2002), s katerimi želijo še povečati domet vseživljenjskega uče-
nja in podčrtati pomen neformalnega znanja. Vendar pa zaenkrat kaže,
da lahko z ustrezno politiko glede te problematike posamezna nacional-
na država doseže večji delež zainteresiranih in tistih, ki jim lahko in bi
jim navsezadnje moralo priznavanje njihovega neformalno pridobljene-
ga znanja pomagati ali pri ponovnem vključevanju v izobraževanje ali
