Page 244 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 244
Neformalno učenje? Kaj je to?
ru mora posameznik, udeleženec njihovega programa, opraviti izpit za
»manjkajoči« del formalnega programa, vsaj 25 ur učenja, kar je ena-
kovredno eni kreditni točki; orodja morajo določati tudi, kako se pri-
znavajo učne izkušnje).
Kljub vsemu temu proces ugotavljanja, priznavanja in potrjevanja
znanja ne nadomešča kriterijev za dostop do nadaljnjega formalnega iz-
obraževanja ali k reguliranim poklicem, temveč le obvezuje ponudnike
formalnega izobraževanja, da posameznike oprostijo opravljanja določe-
nih obveznosti iz določenih predmetov ali delov programa ter jim dovo-
lijo znotraj programa hitreje napredovati. (ibid.)
To je izredno pomembno, saj bi se z upoštevanjem teh zavez posame-
znikom lahko odprla vrata do izobraževanja. To je eden izmed načinov,
ki ga lahko izkoristimo pri potrjevanju, da bi izkoristili potenciale nefor-
malnega znanja v celoti in v čim večji meri prispevali k omogočanju do-
stopa posameznikom do izobraževanja.
Besedilo nacionalnega poročila na tem mestu nadaljuje, da je ena
izmed možnosti oz. vzporedna možnost z zgoraj opisanimi mehaniz-
mi oz. možnostmi tudi certifikatni sistem in nacionalne poklicne kva-
lifikacije.
»Vzporedno s tem pa je Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah vpe-
ljal certifikatni sistem – to je mreža inštitucij in teles, ki posameznikom
omogočajo formalno priznanje (nacionalno poklicno kvalifikacijo) za nji-
hovo znanje in kompetence, ki so si jih pridobili v neformalnem izobraže-
vanju in priložnostnem učenju. Ta zakon določa pogoje in postopke pri-
znavanja in dodeljevanja nacionalne poklicne kvalifikacije. Priznavanje po-
teka v skladu z dogovorjenimi nacionalnimi standardi znanja in spretnost-
mi, ki so potrebni za opravljanje poklica ali dela poklica. Kljub temu pa na-
cionalna poklicna kvalifikacija ne daje zaključnega spričevala šolanja.«
(ibid.)
Trenutno še vedno ni razvita metodološka in tehnična osnova za
integracijo obeh zgoraj navedenih sistemov priznavanja priložnostnega
učenja in neformalnega izobraževanja ter njune integracije v formalni
sistem. Drugi sistematični ukrepi, ki bi morali biti vpeljani, da bi se to
zgodilo (na primer: vodenje, financiranje, modularizacija in decentrali-
zacija odgovornosti po kurikulu), so bili sprejeti, vendar še niso bili vpe-
ljani v prakso. Andragoški center Slovenije je razvil tudi programe uspo-
sabljanja za podporo učiteljem, da bi te postopke lažje vpeljevali v vsak-
danjo prakso. (Slovenia, 2010: 72)
ru mora posameznik, udeleženec njihovega programa, opraviti izpit za
»manjkajoči« del formalnega programa, vsaj 25 ur učenja, kar je ena-
kovredno eni kreditni točki; orodja morajo določati tudi, kako se pri-
znavajo učne izkušnje).
Kljub vsemu temu proces ugotavljanja, priznavanja in potrjevanja
znanja ne nadomešča kriterijev za dostop do nadaljnjega formalnega iz-
obraževanja ali k reguliranim poklicem, temveč le obvezuje ponudnike
formalnega izobraževanja, da posameznike oprostijo opravljanja določe-
nih obveznosti iz določenih predmetov ali delov programa ter jim dovo-
lijo znotraj programa hitreje napredovati. (ibid.)
To je izredno pomembno, saj bi se z upoštevanjem teh zavez posame-
znikom lahko odprla vrata do izobraževanja. To je eden izmed načinov,
ki ga lahko izkoristimo pri potrjevanju, da bi izkoristili potenciale nefor-
malnega znanja v celoti in v čim večji meri prispevali k omogočanju do-
stopa posameznikom do izobraževanja.
Besedilo nacionalnega poročila na tem mestu nadaljuje, da je ena
izmed možnosti oz. vzporedna možnost z zgoraj opisanimi mehaniz-
mi oz. možnostmi tudi certifikatni sistem in nacionalne poklicne kva-
lifikacije.
»Vzporedno s tem pa je Zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah vpe-
ljal certifikatni sistem – to je mreža inštitucij in teles, ki posameznikom
omogočajo formalno priznanje (nacionalno poklicno kvalifikacijo) za nji-
hovo znanje in kompetence, ki so si jih pridobili v neformalnem izobraže-
vanju in priložnostnem učenju. Ta zakon določa pogoje in postopke pri-
znavanja in dodeljevanja nacionalne poklicne kvalifikacije. Priznavanje po-
teka v skladu z dogovorjenimi nacionalnimi standardi znanja in spretnost-
mi, ki so potrebni za opravljanje poklica ali dela poklica. Kljub temu pa na-
cionalna poklicna kvalifikacija ne daje zaključnega spričevala šolanja.«
(ibid.)
Trenutno še vedno ni razvita metodološka in tehnična osnova za
integracijo obeh zgoraj navedenih sistemov priznavanja priložnostnega
učenja in neformalnega izobraževanja ter njune integracije v formalni
sistem. Drugi sistematični ukrepi, ki bi morali biti vpeljani, da bi se to
zgodilo (na primer: vodenje, financiranje, modularizacija in decentrali-
zacija odgovornosti po kurikulu), so bili sprejeti, vendar še niso bili vpe-
ljani v prakso. Andragoški center Slovenije je razvil tudi programe uspo-
sabljanja za podporo učiteljem, da bi te postopke lažje vpeljevali v vsak-
danjo prakso. (Slovenia, 2010: 72)
