Page 247 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 247
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 247
uveljavljanju na delovnem mestu. S tega vidika kaže le pozdraviti sodelo-
vanje med državami v namenih poskrbeti za lastne neizkoriščene resur-
se, hkrati pa paziti na to, da se »akcije« ne bodo podvajale, ter z veliko
mero senzibilnosti doseči, da spremembe ne bodo v (prevelikem) kontra-
stu z ustaljeno prakso. Tako bodo odrasli priznavanje neformalno prido-
bljenega znanja (ponekod nujno v majhnih korakih) sprejeli kot del svo-
jega vsakdana.
Kvalifikacije ne smejo biti točka selekcije in tekmovalnosti med po-
samezniki, temveč jim morajo omogočati napredovanje in dostojno ži-
vljenje, ki si ga lahko ustvarijo s poštenim in rednim plačilom za svoje
delo. Ravno zaradi nujnosti vzajemnih povezav med delom in izobraže-
vanjem, ki naj ne bi bile več izjema, temveč naj bi postale pravilo in naj
bi vsakega posameznika pospremile na njegovi poklicni in osebni poti, je
tudi za Slovenijo pomembno, da si svoje razvijajoče se ali šele nastajajo-
če načine prepoznavanja, ocenjevanja in nato priznavanja neformalnega
učenja tako za potrebe dela (napredovanje na delovnem mestu, višja pla-
ča) kot za potrebe nadaljevanja ali celotnega priznavanja izobraževanja
uredi tako, da vanje zajame čim širši spekter kvalifikacij, povleče vzpo-
rednice s formalnim sistemom izobraževanja in usposabljanja ter odpre
sisteme za vse posameznike, tako v dostopu kot pri prehodih in napre-
dovanju (med, znotraj programov), hkrati pa pazi, da se pri tem ne ujame
v past, da mora biti vse predpisano, standardizirano, ter da izkoristi mo-
žnost, da priznavanje neformalno pridobljenega znanja dejansko posta-
ne orodje za (socialno) zbliževanje, ne pa oddaljevanje.
Zaradi vsega navedenega, zaradi izkazanih pomanjkljivosti našega
sistema in potrebne nadgradnje sledi pregled možnosti, ki jih za razvoj
področja priznavanja neformalno pridobljenega znanja ponujajo evrop-
ski in slovenski dokumenti, ki so relevantni za to področje.
Dokumenti Evropske unije
Uradno stališče Evropske unije je, da je »potrjevanje neformalne-
ga in priložnostnega učenja ključni element postopkov Evropske unije
za podporo izobraževanju in usposabljanju, čeprav so posamezne drža-
ve na različnih stopnjah podpiranja takšnega potrjevanja. Nekatere ima-
jo vzpostavljene sisteme, medtem ko druge šele začenjajo razvijati to po-
dročje« (Validation …, 2011).
Nadalje na spletni strani Evropske komisije o temi potrjevanje ne-
formalnega in priložnostnega učenja beremo že ničkolikokrat slišano:
da države okrog Evrope vse bolj poudarjajo potrebo po upoštevanju ce-
lotnega razpona znanja, spretnosti in kompetenc posameznika – ne le ti-
v predpisih in priporočilih 247
uveljavljanju na delovnem mestu. S tega vidika kaže le pozdraviti sodelo-
vanje med državami v namenih poskrbeti za lastne neizkoriščene resur-
se, hkrati pa paziti na to, da se »akcije« ne bodo podvajale, ter z veliko
mero senzibilnosti doseči, da spremembe ne bodo v (prevelikem) kontra-
stu z ustaljeno prakso. Tako bodo odrasli priznavanje neformalno prido-
bljenega znanja (ponekod nujno v majhnih korakih) sprejeli kot del svo-
jega vsakdana.
Kvalifikacije ne smejo biti točka selekcije in tekmovalnosti med po-
samezniki, temveč jim morajo omogočati napredovanje in dostojno ži-
vljenje, ki si ga lahko ustvarijo s poštenim in rednim plačilom za svoje
delo. Ravno zaradi nujnosti vzajemnih povezav med delom in izobraže-
vanjem, ki naj ne bi bile več izjema, temveč naj bi postale pravilo in naj
bi vsakega posameznika pospremile na njegovi poklicni in osebni poti, je
tudi za Slovenijo pomembno, da si svoje razvijajoče se ali šele nastajajo-
če načine prepoznavanja, ocenjevanja in nato priznavanja neformalnega
učenja tako za potrebe dela (napredovanje na delovnem mestu, višja pla-
ča) kot za potrebe nadaljevanja ali celotnega priznavanja izobraževanja
uredi tako, da vanje zajame čim širši spekter kvalifikacij, povleče vzpo-
rednice s formalnim sistemom izobraževanja in usposabljanja ter odpre
sisteme za vse posameznike, tako v dostopu kot pri prehodih in napre-
dovanju (med, znotraj programov), hkrati pa pazi, da se pri tem ne ujame
v past, da mora biti vse predpisano, standardizirano, ter da izkoristi mo-
žnost, da priznavanje neformalno pridobljenega znanja dejansko posta-
ne orodje za (socialno) zbliževanje, ne pa oddaljevanje.
Zaradi vsega navedenega, zaradi izkazanih pomanjkljivosti našega
sistema in potrebne nadgradnje sledi pregled možnosti, ki jih za razvoj
področja priznavanja neformalno pridobljenega znanja ponujajo evrop-
ski in slovenski dokumenti, ki so relevantni za to področje.
Dokumenti Evropske unije
Uradno stališče Evropske unije je, da je »potrjevanje neformalne-
ga in priložnostnega učenja ključni element postopkov Evropske unije
za podporo izobraževanju in usposabljanju, čeprav so posamezne drža-
ve na različnih stopnjah podpiranja takšnega potrjevanja. Nekatere ima-
jo vzpostavljene sisteme, medtem ko druge šele začenjajo razvijati to po-
dročje« (Validation …, 2011).
Nadalje na spletni strani Evropske komisije o temi potrjevanje ne-
formalnega in priložnostnega učenja beremo že ničkolikokrat slišano:
da države okrog Evrope vse bolj poudarjajo potrebo po upoštevanju ce-
lotnega razpona znanja, spretnosti in kompetenc posameznika – ne le ti-
