Page 236 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 236
Neformalno učenje? Kaj je to?
»Študija OECD za Slovenijo o Priznavanju neformalnega in priložnostne-
ga učenja (CPI, december 2007) in študija Spremljava izvajanja postopkov prido-
bivanja NPK v certifikatnem sistemu (Drofenik, K., 2008) sta identificirali na-
slednje ključne probleme:
1. Sistem priznavanja neformalno pridobljenega znanja je še vedno v svo-
ji zgodnji fazi razvoja. Temelji na posameznikih, ki so mu zavezani, istoča-
sno pa ni znakov, da ti posamezniki in institucije delujejo kot del koheren-
tnega razvojnega procesa. Kot glavne ovire pri afirmaciji ne-šolskega kva-
lifikacijskega sistema so bile identificirane premajhna vidnost in podcenje-
nost; šibka integracija s formalnim izobraževanjem, slaba povezanost s siste-
mom plač, šibka vključenost socialnih partnerjev; strah pred razvrednote-
njem formalnega izobraževanja.
2. Ni ustreznih strokovnih podlag niti podpornih mehanizmov niti priprav
ljenosti socialnih partnerjev za zagotavljanje prenosljivosti kvalifikacij, pri-
dobljenih v postopkih preverjanja in potrjevanja.
3. Priznavanje se bolj uveljavlja v izobraževanju odraslih pri programih, ki ne
dajejo stopnje formalne izobrazbe (jezikovno izobraževanje, računalniško
izobraževanje, mojstrski in delovodski izpiti v zborničnem sistemu), v siste-
mu pridobivanja formalne izobrazbe pa, kljub zakonskim podlagam v posa-
meznih sektorjih, v praksi tudi v izobraževanju odraslih le počasi prihaja do
razvoja orodij in vzpostavljanja procesov, ki bi to omogočali.
4. Niti med samimi institucijami, ki sodelujejo v procesu, ni definiranih na-
činov izmenjave informacij in prenosa znanja. Na razpolago je zelo malo po-
datkov, ki bi lahko zagotovili vpogled v izvajanje procesa in učinke, pri če-
mer ni jasno opredeljeno, kdo naj bi bil zadolžen za zbiranje takšnih podat-
kov in za zagotavljanje informacij.
5. Ni nacionalnega dialoga, ki bi lahko razrešil vprašanje umestitve procesov
vrednotenja in priznavanja v odnosu do formalnega izobraževanja. Nedore-
čen odnos ključnih akterjev do tega vprašanja tudi ne pripomore k širši in in-
tenzivnejši promociji implementacije. Še več, nedorečeno je tudi vprašanje
strokovne podpore in koordinacije razvoja.
6. Mimo samega formalnega izobraževalnega sistema posamezni šolski cen-
tri na lokalni ravni iščejo in razvijajo svoje lastne poti za povezovanje for-
malnega in neformalnega učenja ter kvalifikacij glede na potrebe lokalne-
ga okolja.
7. Člani ocenjevalnih komisij dajejo prednost javno veljavnim dokazilom o
izobrazbi, medtem ko druga dokazila, s katerimi se dokazuje neformalno
in naključno učenje ter poklicne izkušnje, v njihovih očeh še niso pridobila
zaupanja. Kljub dokazilom se marsikdaj izvaja tudi neposredno preverjanje,
kar dokazuje, da je potreben čas in zagotavljanje visoke ravni kakovosti, da
»Študija OECD za Slovenijo o Priznavanju neformalnega in priložnostne-
ga učenja (CPI, december 2007) in študija Spremljava izvajanja postopkov prido-
bivanja NPK v certifikatnem sistemu (Drofenik, K., 2008) sta identificirali na-
slednje ključne probleme:
1. Sistem priznavanja neformalno pridobljenega znanja je še vedno v svo-
ji zgodnji fazi razvoja. Temelji na posameznikih, ki so mu zavezani, istoča-
sno pa ni znakov, da ti posamezniki in institucije delujejo kot del koheren-
tnega razvojnega procesa. Kot glavne ovire pri afirmaciji ne-šolskega kva-
lifikacijskega sistema so bile identificirane premajhna vidnost in podcenje-
nost; šibka integracija s formalnim izobraževanjem, slaba povezanost s siste-
mom plač, šibka vključenost socialnih partnerjev; strah pred razvrednote-
njem formalnega izobraževanja.
2. Ni ustreznih strokovnih podlag niti podpornih mehanizmov niti priprav
ljenosti socialnih partnerjev za zagotavljanje prenosljivosti kvalifikacij, pri-
dobljenih v postopkih preverjanja in potrjevanja.
3. Priznavanje se bolj uveljavlja v izobraževanju odraslih pri programih, ki ne
dajejo stopnje formalne izobrazbe (jezikovno izobraževanje, računalniško
izobraževanje, mojstrski in delovodski izpiti v zborničnem sistemu), v siste-
mu pridobivanja formalne izobrazbe pa, kljub zakonskim podlagam v posa-
meznih sektorjih, v praksi tudi v izobraževanju odraslih le počasi prihaja do
razvoja orodij in vzpostavljanja procesov, ki bi to omogočali.
4. Niti med samimi institucijami, ki sodelujejo v procesu, ni definiranih na-
činov izmenjave informacij in prenosa znanja. Na razpolago je zelo malo po-
datkov, ki bi lahko zagotovili vpogled v izvajanje procesa in učinke, pri če-
mer ni jasno opredeljeno, kdo naj bi bil zadolžen za zbiranje takšnih podat-
kov in za zagotavljanje informacij.
5. Ni nacionalnega dialoga, ki bi lahko razrešil vprašanje umestitve procesov
vrednotenja in priznavanja v odnosu do formalnega izobraževanja. Nedore-
čen odnos ključnih akterjev do tega vprašanja tudi ne pripomore k širši in in-
tenzivnejši promociji implementacije. Še več, nedorečeno je tudi vprašanje
strokovne podpore in koordinacije razvoja.
6. Mimo samega formalnega izobraževalnega sistema posamezni šolski cen-
tri na lokalni ravni iščejo in razvijajo svoje lastne poti za povezovanje for-
malnega in neformalnega učenja ter kvalifikacij glede na potrebe lokalne-
ga okolja.
7. Člani ocenjevalnih komisij dajejo prednost javno veljavnim dokazilom o
izobrazbi, medtem ko druga dokazila, s katerimi se dokazuje neformalno
in naključno učenje ter poklicne izkušnje, v njihovih očeh še niso pridobila
zaupanja. Kljub dokazilom se marsikdaj izvaja tudi neposredno preverjanje,
kar dokazuje, da je potreben čas in zagotavljanje visoke ravni kakovosti, da
