Page 234 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 234
Neformalno učenje? Kaj je to?
ki ga zahteva. Na srečo imamo za takšne primere, kot bomo videli kasne-
je, še odprta vrata. Potrebno pa je misliti tudi na postopke, ki bi zmanjša-
li neoliberalni poudarek znotraj NPK.
Zanima nas, kaj o NPK pove Analiza uresničevanja Resolucije o na-
cionalnem programu Izobraževanja odraslih (ReNPIO) 2005–2008 in
Izhodišča za oblikovanje Resolucije o nacionalnem programu Izobraže-
vanja odraslih (ReNPIO) 2010–2013 iz leta 2010, ki sumarno in pregle-
dno poda ugotovitve o NPK pri nas. Pojasnilu, da podatkov o številu po-
sameznikov, ki so se vključili v postopek preverjanja in potrjevanja ter o
njihovih značilnostih ni, sledi, da se je število podeljenih certifikatov v
obdobju 2004–2007 povečalo za 3,5-krat, skoraj 70 % vseh pa je bilo po-
deljenih za področje prometa in varovanja.
Naslednja ugotovitev Analize je osupljiva in meče zelo slabo luč na
sistem NPK. »Dejstvo, da je največ NPK pridobljenih na ravni srednje-
šolskega izobraževanja ter da se priprava na preverjanje finančno pod-
pira iz sredstev APZ /aktivne politike zaposlovanja, op. a./, kaže na to,
da je to ukrep, ki je namenjen manj izobraženi populaciji, ki je tudi naj-
bolj izpostavljena socialnemu izključevanju. Pri tem pa se postavlja vpra-
šanje, ali to ne vodi do nadaljnje stigmatizacije te populacije in tudi sis-
tema samega. Prav tako nimamo celovitega vpogleda v obseg javnih vi-
rov, namenjenih izpeljavi postopkov in potrjevanju NPK: ceno za pri-
dobitev NPK določa poseben pravilnik. Za brezposelne pokrije stroške
ZRSZ, zaposleni pa sami ali njihov delodajalec. Določeni so tudi pov-
prečni stroški za program usposabljanja in postopek preverjanja in potr-
jevanja NPK na kandidata za brezposelne osebe.« (Analiza …, 2010: 96)
Zelo pomembno je poudariti, da so po uvedbi NPK nastali tudi zgoraj
omenjeni programi priprave na preverjanje, ki jih celo finančno podpira
država. Gre za deformacijo sistema, saj naj bi bil sistem NPK namenjen
ravno neformalno in priložnostno pridobljenemu znanju, ki je bilo pri-
dobljeno kjer koli in kadar koli ter ga posameznik poseduje, ne pa zna-
nju, ki se pridobi v programu, ki je namenjen in natančno prikrojen pri-
pravi na preverjanje pri določenih NPK. V kolikor se ti programi ne pre-
prečujejo, je še toliko pomembneje, da se sistem priznavanja nadgradi
tudi mimo in izven NPK ter tako omogoči priznavanju neformalno pri-
dobljenega znanja udejanjati njegovo »pravo naravo«.
Druga zelo resna opazka je, da se pridobivajo NPK večinoma na sre-
dnješolski ravni ali pod njo, NPK pa bi morale biti dostopne in možne,
predvsem pa izkoriščane tudi navzgor po izobrazbeni vertikali. Da pa bi
pridobitev NPK posameznika celo stigmatizirala, pa je absurdno, kljub
ki ga zahteva. Na srečo imamo za takšne primere, kot bomo videli kasne-
je, še odprta vrata. Potrebno pa je misliti tudi na postopke, ki bi zmanjša-
li neoliberalni poudarek znotraj NPK.
Zanima nas, kaj o NPK pove Analiza uresničevanja Resolucije o na-
cionalnem programu Izobraževanja odraslih (ReNPIO) 2005–2008 in
Izhodišča za oblikovanje Resolucije o nacionalnem programu Izobraže-
vanja odraslih (ReNPIO) 2010–2013 iz leta 2010, ki sumarno in pregle-
dno poda ugotovitve o NPK pri nas. Pojasnilu, da podatkov o številu po-
sameznikov, ki so se vključili v postopek preverjanja in potrjevanja ter o
njihovih značilnostih ni, sledi, da se je število podeljenih certifikatov v
obdobju 2004–2007 povečalo za 3,5-krat, skoraj 70 % vseh pa je bilo po-
deljenih za področje prometa in varovanja.
Naslednja ugotovitev Analize je osupljiva in meče zelo slabo luč na
sistem NPK. »Dejstvo, da je največ NPK pridobljenih na ravni srednje-
šolskega izobraževanja ter da se priprava na preverjanje finančno pod-
pira iz sredstev APZ /aktivne politike zaposlovanja, op. a./, kaže na to,
da je to ukrep, ki je namenjen manj izobraženi populaciji, ki je tudi naj-
bolj izpostavljena socialnemu izključevanju. Pri tem pa se postavlja vpra-
šanje, ali to ne vodi do nadaljnje stigmatizacije te populacije in tudi sis-
tema samega. Prav tako nimamo celovitega vpogleda v obseg javnih vi-
rov, namenjenih izpeljavi postopkov in potrjevanju NPK: ceno za pri-
dobitev NPK določa poseben pravilnik. Za brezposelne pokrije stroške
ZRSZ, zaposleni pa sami ali njihov delodajalec. Določeni so tudi pov-
prečni stroški za program usposabljanja in postopek preverjanja in potr-
jevanja NPK na kandidata za brezposelne osebe.« (Analiza …, 2010: 96)
Zelo pomembno je poudariti, da so po uvedbi NPK nastali tudi zgoraj
omenjeni programi priprave na preverjanje, ki jih celo finančno podpira
država. Gre za deformacijo sistema, saj naj bi bil sistem NPK namenjen
ravno neformalno in priložnostno pridobljenemu znanju, ki je bilo pri-
dobljeno kjer koli in kadar koli ter ga posameznik poseduje, ne pa zna-
nju, ki se pridobi v programu, ki je namenjen in natančno prikrojen pri-
pravi na preverjanje pri določenih NPK. V kolikor se ti programi ne pre-
prečujejo, je še toliko pomembneje, da se sistem priznavanja nadgradi
tudi mimo in izven NPK ter tako omogoči priznavanju neformalno pri-
dobljenega znanja udejanjati njegovo »pravo naravo«.
Druga zelo resna opazka je, da se pridobivajo NPK večinoma na sre-
dnješolski ravni ali pod njo, NPK pa bi morale biti dostopne in možne,
predvsem pa izkoriščane tudi navzgor po izobrazbeni vertikali. Da pa bi
pridobitev NPK posameznika celo stigmatizirala, pa je absurdno, kljub
