Page 233 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 233
neformalno pridobljeno znanje in njegovo priznavanje
v predpisih in priporočilih 233
Ti novi kompetenčni programi pa se načrtujejo po novem kurikularnem
konceptu in pomenijo uvajanje modularno grajenih in kreditno ovre-
dnotenih programov z večjim deležem izbirnosti. »S tem se odzivamo
na potrebo povečanju prožnosti in odzivnosti poklicnega in strokovnega
izobraževanja. Hkrati vedno bolj večamo možnosti odraslih za pridobi-
vanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij (certifikatni sistem) in izobra-
ževanje po delih.« (Pevec Grm, Skubic Ermenc, 2007: 20) V novih pre-
novljenih programih je pomembno, da je obseg časa, ki ga vsak dijak pre-
živi pri delodajalcu, povečan, glede na prejšnjo, »šolsko« obliko poklic-
nega in strokovnega izobraževanja.
Tako pri novih, kompetenčno zasnovanih programih kot pri NPK,
ki so osnovane na poklicnih standardih, je novo to, da se tu kompeten-
ce združujejo v module.
»Module smo opredelili kot programske enote v izobraževalnih progra-
mih nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževa-
nja. Modul je zaokrožena enota ciljev in vsebin, ki povezujejo strokovnote-
oretično, praktično in splošno znanje. Posamezni moduli (ali več modulov)
omogočajo pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije na podlagi poklic-
nih standardov, ki so podlaga izobraževalnemu programu in v skladu s pred-
pisi, ki to urejajo.« (Pevec Grm, Skubic Ermenc, 2007: 22)
NPK so torej sistematično organiziran, razvijajoč se sistem za po-
trjevanje neformalno pridobljenega znanja, ki se je v Sloveniji relativ-
no dobro prijel. Hkrati je med njimi in formalnim sistemom poklicne-
ga in strokovnega izobraževanja kar najtesnejša povezava preko poklic-
nih standardov, kljub temu, da se z njimi v celoti vsebinsko ne prekrivajo.
NPK v praksi kažejo določene pomanjkljivosti: preozko kompe-
tenčno naravnanost, premalo zahtevanih vsebin splošnoizobraževalne
narave, neupoštevanje v plačnem sistemu in nevključenost v kolektivne
pogodbe, relativno majhni deleži pridobljenih NPK in izrazito le z do-
ločenih področij oz. iz določenih panog (glej povzetek Analize v nasle-
dnjem odstavku). Kljub temu pa NPK vendarle predstavljajo možnost za
potencialna »množična« povpraševanja po potrjevanju določenih vse-
bin neformalnega znanja, vendar je zaradi postopka, ki ga je pri NPK po-
trebno speljati, od pobude zanjo preko oblikovanja poklicnega standar-
da, komisij, ki presojajo znanje kandidatov, dejansko smiselna le za zna-
nje, ki se ali pri posameznikih pojavlja pogosto ali pa je s strani gospo-
darstva po njem večje povpraševanje. Čim gre za bolj specifično in red-
ko znanje, ki ga posedujejo redki posamezniki ali pa so tudi zanje potre-
be na trgu dela sorazmerno majhne, pa ni niti rentabilno, da bi le zaradi
njih postavljali celotno nacionalno poklicno kvalifikacijo s postopkom,
v predpisih in priporočilih 233
Ti novi kompetenčni programi pa se načrtujejo po novem kurikularnem
konceptu in pomenijo uvajanje modularno grajenih in kreditno ovre-
dnotenih programov z večjim deležem izbirnosti. »S tem se odzivamo
na potrebo povečanju prožnosti in odzivnosti poklicnega in strokovnega
izobraževanja. Hkrati vedno bolj večamo možnosti odraslih za pridobi-
vanje nacionalnih poklicnih kvalifikacij (certifikatni sistem) in izobra-
ževanje po delih.« (Pevec Grm, Skubic Ermenc, 2007: 20) V novih pre-
novljenih programih je pomembno, da je obseg časa, ki ga vsak dijak pre-
živi pri delodajalcu, povečan, glede na prejšnjo, »šolsko« obliko poklic-
nega in strokovnega izobraževanja.
Tako pri novih, kompetenčno zasnovanih programih kot pri NPK,
ki so osnovane na poklicnih standardih, je novo to, da se tu kompeten-
ce združujejo v module.
»Module smo opredelili kot programske enote v izobraževalnih progra-
mih nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževa-
nja. Modul je zaokrožena enota ciljev in vsebin, ki povezujejo strokovnote-
oretično, praktično in splošno znanje. Posamezni moduli (ali več modulov)
omogočajo pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije na podlagi poklic-
nih standardov, ki so podlaga izobraževalnemu programu in v skladu s pred-
pisi, ki to urejajo.« (Pevec Grm, Skubic Ermenc, 2007: 22)
NPK so torej sistematično organiziran, razvijajoč se sistem za po-
trjevanje neformalno pridobljenega znanja, ki se je v Sloveniji relativ-
no dobro prijel. Hkrati je med njimi in formalnim sistemom poklicne-
ga in strokovnega izobraževanja kar najtesnejša povezava preko poklic-
nih standardov, kljub temu, da se z njimi v celoti vsebinsko ne prekrivajo.
NPK v praksi kažejo določene pomanjkljivosti: preozko kompe-
tenčno naravnanost, premalo zahtevanih vsebin splošnoizobraževalne
narave, neupoštevanje v plačnem sistemu in nevključenost v kolektivne
pogodbe, relativno majhni deleži pridobljenih NPK in izrazito le z do-
ločenih področij oz. iz določenih panog (glej povzetek Analize v nasle-
dnjem odstavku). Kljub temu pa NPK vendarle predstavljajo možnost za
potencialna »množična« povpraševanja po potrjevanju določenih vse-
bin neformalnega znanja, vendar je zaradi postopka, ki ga je pri NPK po-
trebno speljati, od pobude zanjo preko oblikovanja poklicnega standar-
da, komisij, ki presojajo znanje kandidatov, dejansko smiselna le za zna-
nje, ki se ali pri posameznikih pojavlja pogosto ali pa je s strani gospo-
darstva po njem večje povpraševanje. Čim gre za bolj specifično in red-
ko znanje, ki ga posedujejo redki posamezniki ali pa so tudi zanje potre-
be na trgu dela sorazmerno majhne, pa ni niti rentabilno, da bi le zaradi
njih postavljali celotno nacionalno poklicno kvalifikacijo s postopkom,
