Page 203 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 203
ustvarjanje novih priložnosti za učenje ... 203
zagotavljanju dostopnosti priznavanja neformalnega znanja. Zato mora
biti informiranje celovito (sistemsko) in ne samo na ravni institucije, ki
postopek izvaja. Posamezniku je potrebno zagotoviti ustrezno pomoč
usposobljenega strokovnega delavca, ki ga spremlja, usmerja in mu sve-
tuje, kako izpolnjevati zahteve postopka, saj je pomoč svetovalca veliko-
krat ključna pri doseganju cilja, zaradi katerega se je kandidat odločil za
priznavanje. Vrednotenje predhodno pridobljenega neformalnega zna-
nja mora temeljiti na primerjavi obstoječih učnih rezultatov s predpisa-
nimi standardi, kar se lahko izpelje na podlagi potrjevanja predloženih
potrdil ali preverjanja. Potrjene učne izide se posamezniku prizna in jih
lahko uveljavlja pri zaposlovanju, napredovanju ali nadaljnjem izobra-
ževanju.
Priznavanje rezultatov neformalnega in priložnostnega
učenja v sistemu nacionalnih poklicnih kvalifikacij
Vloga priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja v sistemu
nacionalnih poklicnih kvalifikacij se bistveno razlikuje od vloge v izo-
braževalnem sistemu. Ker temelji sistem nacionalnih poklicnih kvali-
fikacij na priznavanju in potrjevanju rezultatov neformalnega in prilo-
žnostnega učenja, je njegov temeljni namen upoštevanje vseh tistih kom-
petenc posameznika, ki jih je le-ta pridobil zunaj šolskega prostora, ter
priznanje njihove ekonomske in socialne vrednosti. Slednje naj bi posa-
mezniku omogočalo pridobivanje dokazil o poklicnih kvalifikacijah v
certifikatnem sistemu, in sicer dokazil, ki so prenosljiva v različna de-
lovna okolja. S tem naj bi bila omogočena večja mobilnost delavcev med
sektorji in podjetji, v nacionalnem in mednarodnem prostoru. Hkrati
pa naj bi bila na ta način omogočena večja funkcionalna prilagodljivost
zaposlenih in napredovanje na isti stopnji izobrazbe.
Nacionalno poklicno kvalifikacijo lahko pridobijo odrasli, ki so
skozi življenje pridobili različne poklicne kompetence, ki niso priznane
in ovrednotene – tisti, ki so dopolnili 18 let ali izjemoma manj, ki jim je
potekel status vajenca ali dijaka in imajo ustrezne delovne izkušnje ali si
želijo napredovati na poklicni poti, ne da bi za to morali pridobiti tudi
višjo raven poklicne izobrazbe oziroma končati formalni izobraževalni
program.
V okviru sistema pridobivanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij je
bil razvit postopek, ki v vključuje štiri faze priznavanja neformalno in
priložnostno pridobljenega znanja (Žnidarič, 2012: 9), in sicer: identi-
ficiranje posameznikovih znanj in spretnosti preko informiranja in sve-
tovanja, ki ga izvajajo za to posebej usposobljeni svetovalci, dokumenti-
zagotavljanju dostopnosti priznavanja neformalnega znanja. Zato mora
biti informiranje celovito (sistemsko) in ne samo na ravni institucije, ki
postopek izvaja. Posamezniku je potrebno zagotoviti ustrezno pomoč
usposobljenega strokovnega delavca, ki ga spremlja, usmerja in mu sve-
tuje, kako izpolnjevati zahteve postopka, saj je pomoč svetovalca veliko-
krat ključna pri doseganju cilja, zaradi katerega se je kandidat odločil za
priznavanje. Vrednotenje predhodno pridobljenega neformalnega zna-
nja mora temeljiti na primerjavi obstoječih učnih rezultatov s predpisa-
nimi standardi, kar se lahko izpelje na podlagi potrjevanja predloženih
potrdil ali preverjanja. Potrjene učne izide se posamezniku prizna in jih
lahko uveljavlja pri zaposlovanju, napredovanju ali nadaljnjem izobra-
ževanju.
Priznavanje rezultatov neformalnega in priložnostnega
učenja v sistemu nacionalnih poklicnih kvalifikacij
Vloga priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja v sistemu
nacionalnih poklicnih kvalifikacij se bistveno razlikuje od vloge v izo-
braževalnem sistemu. Ker temelji sistem nacionalnih poklicnih kvali-
fikacij na priznavanju in potrjevanju rezultatov neformalnega in prilo-
žnostnega učenja, je njegov temeljni namen upoštevanje vseh tistih kom-
petenc posameznika, ki jih je le-ta pridobil zunaj šolskega prostora, ter
priznanje njihove ekonomske in socialne vrednosti. Slednje naj bi posa-
mezniku omogočalo pridobivanje dokazil o poklicnih kvalifikacijah v
certifikatnem sistemu, in sicer dokazil, ki so prenosljiva v različna de-
lovna okolja. S tem naj bi bila omogočena večja mobilnost delavcev med
sektorji in podjetji, v nacionalnem in mednarodnem prostoru. Hkrati
pa naj bi bila na ta način omogočena večja funkcionalna prilagodljivost
zaposlenih in napredovanje na isti stopnji izobrazbe.
Nacionalno poklicno kvalifikacijo lahko pridobijo odrasli, ki so
skozi življenje pridobili različne poklicne kompetence, ki niso priznane
in ovrednotene – tisti, ki so dopolnili 18 let ali izjemoma manj, ki jim je
potekel status vajenca ali dijaka in imajo ustrezne delovne izkušnje ali si
želijo napredovati na poklicni poti, ne da bi za to morali pridobiti tudi
višjo raven poklicne izobrazbe oziroma končati formalni izobraževalni
program.
V okviru sistema pridobivanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij je
bil razvit postopek, ki v vključuje štiri faze priznavanja neformalno in
priložnostno pridobljenega znanja (Žnidarič, 2012: 9), in sicer: identi-
ficiranje posameznikovih znanj in spretnosti preko informiranja in sve-
tovanja, ki ga izvajajo za to posebej usposobljeni svetovalci, dokumenti-
