Page 200 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 200
Neformalno učenje? Kaj je to?
dela zgodile spremembe predvsem zaradi neustrezno usposobljene de-
lovne sile.
Ivančičeva je leta 1995 zapisala: »Naraščanje brezposelnosti je spod-
budilo hudo tekmovalnost med iskalci zaposlitve. Na voljo je tudi vse
manj delovnih mest za ljudi, ki so brez formalnih kvalifikacij ali pa nji-
hove kvalifikacije ne ustrezajo spremenjenim zahtevam dela. Tako dobi-
vajo ukrepi izobraževanja, usposabljanja in prekvalifikacij vse pomemb-
nejše mesto med ukrepi za povečanje zaposljivosti in za ohranjanje de-
lovnih mest.« Hkrati še dodaja, da je v takšnih razmerah na trgu dela
potrebno med ukrepe pospeševanja, pridobivanja in izboljševanja kva-
lifikacij odraslih vpeljevati mehanizme, ki bodo zagotovili, da se bodo
na trgu dela znanje, spretnosti in poklicne kompetence, ki se pridobivajo
zunaj formalnega izobraževanja, obravnavali enakovredno znanju, pri-
dobljenem s formalnim izobraževanjem. (Ivančič, 1995: 8)
Sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij se je torej razvijal kot od-
govor na potrebe trga dela, ki je potreboval hitrejše odzivanje izobraže-
valnega sistema na problem strukturnega neskladja, ki se je pojavil med
brezposelnimi. Poleg tega je značilnost našega trga dela, da se kot doka-
zilo o strokovni izobrazbi za opravljanje poklica priznavata diploma ter
javno veljavno potrdilo o strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju;
preostalo znanje in spretnosti, ki jih ni mogoče dokazati z diplomo ali z
javno veljavnim potrdilom, pa se na trgu dela upoštevajo zgolj kot inter-
na kvalifikacija. (Ivančič, 1995: 56)
»Tako so brez ustrezne ekonomske in socialne vrednosti znanje in spretno-
sti, pridobljene v formalnih programih, ki jih udeleženci niso končali s pri-
dobitvijo ustrezne listine, in tudi znanje, spretnosti in poklicne kompeten-
ce, pridobljene v neformalnem izobraževanju in po drugih poteh (delovne
izkušnje, samoizobraževanje, …). Zaposleni, ki iz kakršnih koli razlogov niso
dobili listine o formalni izobrazbi, nimajo možnosti za razvoj poklicne kari-
ere. Še več, mogoče je celo, da jih bodo na delovnih mestih nadomestili dru-
gi, ki so pridobili zahtevano javno veljavno listino. Poleg tega imajo brezpo-
selni brez spričevala o vsaj sekundarnem izobraževanju znatno manj mož
nosti za zaposlitev. Ob visoki brezposelnosti so možnosti teh, ki so brez di-
plom, še toliko manjše, saj delodajalci zvišujejo zahtevano raven izobrazbe in
tudi zahteve glede dodatnega znanja in spretnosti, ki se dokazujejo z javno
veljavnimi potrdili.« (Ivančič, 1995: 56)
Sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij je nekaj rešitev ponudil,
saj je omogočil formaliziranje znanj, spretnosti in poklicnih kompetenc,
pridobljenih v neformalnem izobraževanju in po drugih poteh preko
postopkov priznavanja in preverjanja teh znanj in spretnosti. Pomemb-
dela zgodile spremembe predvsem zaradi neustrezno usposobljene de-
lovne sile.
Ivančičeva je leta 1995 zapisala: »Naraščanje brezposelnosti je spod-
budilo hudo tekmovalnost med iskalci zaposlitve. Na voljo je tudi vse
manj delovnih mest za ljudi, ki so brez formalnih kvalifikacij ali pa nji-
hove kvalifikacije ne ustrezajo spremenjenim zahtevam dela. Tako dobi-
vajo ukrepi izobraževanja, usposabljanja in prekvalifikacij vse pomemb-
nejše mesto med ukrepi za povečanje zaposljivosti in za ohranjanje de-
lovnih mest.« Hkrati še dodaja, da je v takšnih razmerah na trgu dela
potrebno med ukrepe pospeševanja, pridobivanja in izboljševanja kva-
lifikacij odraslih vpeljevati mehanizme, ki bodo zagotovili, da se bodo
na trgu dela znanje, spretnosti in poklicne kompetence, ki se pridobivajo
zunaj formalnega izobraževanja, obravnavali enakovredno znanju, pri-
dobljenem s formalnim izobraževanjem. (Ivančič, 1995: 8)
Sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij se je torej razvijal kot od-
govor na potrebe trga dela, ki je potreboval hitrejše odzivanje izobraže-
valnega sistema na problem strukturnega neskladja, ki se je pojavil med
brezposelnimi. Poleg tega je značilnost našega trga dela, da se kot doka-
zilo o strokovni izobrazbi za opravljanje poklica priznavata diploma ter
javno veljavno potrdilo o strokovnem izpopolnjevanju in usposabljanju;
preostalo znanje in spretnosti, ki jih ni mogoče dokazati z diplomo ali z
javno veljavnim potrdilom, pa se na trgu dela upoštevajo zgolj kot inter-
na kvalifikacija. (Ivančič, 1995: 56)
»Tako so brez ustrezne ekonomske in socialne vrednosti znanje in spretno-
sti, pridobljene v formalnih programih, ki jih udeleženci niso končali s pri-
dobitvijo ustrezne listine, in tudi znanje, spretnosti in poklicne kompeten-
ce, pridobljene v neformalnem izobraževanju in po drugih poteh (delovne
izkušnje, samoizobraževanje, …). Zaposleni, ki iz kakršnih koli razlogov niso
dobili listine o formalni izobrazbi, nimajo možnosti za razvoj poklicne kari-
ere. Še več, mogoče je celo, da jih bodo na delovnih mestih nadomestili dru-
gi, ki so pridobili zahtevano javno veljavno listino. Poleg tega imajo brezpo-
selni brez spričevala o vsaj sekundarnem izobraževanju znatno manj mož
nosti za zaposlitev. Ob visoki brezposelnosti so možnosti teh, ki so brez di-
plom, še toliko manjše, saj delodajalci zvišujejo zahtevano raven izobrazbe in
tudi zahteve glede dodatnega znanja in spretnosti, ki se dokazujejo z javno
veljavnimi potrdili.« (Ivančič, 1995: 56)
Sistem nacionalnih poklicnih kvalifikacij je nekaj rešitev ponudil,
saj je omogočil formaliziranje znanj, spretnosti in poklicnih kompetenc,
pridobljenih v neformalnem izobraževanju in po drugih poteh preko
postopkov priznavanja in preverjanja teh znanj in spretnosti. Pomemb-
