Page 205 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 205
ustvarjanje novih priložnosti za učenje ... 205
vanju v okviru šolskega sistema in zmanjševanju učnih obveznosti. Tako
priznavanje se lahko odvija na dva načina: s priznavanjem rezultatov ne-
formalnega učenja pred vstopom v določen izobraževalni program in v
času izvajanja izobraževalnega procesa.
Ugotavljanje, preverjanje in potrjevanje predhodno pridobljenega
znanja v izobraževanju poteka po vnaprej določenih, standardiziranih
postopkih, ki jih opredeli izvajalska institucija (na primer, šola) v skladu
z zakonom in navodili. Določi tudi ustrezne strokovnjake, ki sodelujejo
in odločajo v posameznih fazah postopka.
Priznavanje neformalnega znanja temelji na njegovi primerjavi s
standardi posameznih programskih enot. Predhodno pridobljeno ne-
formalno znanje se ovrednoti tako, da se ga primerja in umešča glede
na standarde znanja posameznega strokovnega modula, splošnoizobra-
ževalnega predmeta, vsebinskega sklopa, praktičnega usposabljanja z de-
lom, interesnih dejavnostih). Izvajalci se pri tem v največji meri opirajo
na kataloge znanja, v izobraževanju dijakov in odraslih tudi na izvedbe-
ni kurikul šole.
Prepoznavnost sistema priznavanja neformalnega
in priložnostnega znanja v Sloveniji
Iz dosedanjih nacionalnih analiz (Šlander et al., 2007) izhaja, da je
kljub vsem zakonskim podlagam sistem vrednotenja in priznavanja ne-
formalnega in priložnostnega učenja še vedno v svoji zgodnji fazi. Kot
glavne ovire pri uveljavljanju nešolskega kvalifikacijskega sistema so
bile identificirane premajhna vidnost in podcenjenost, šibka integraci-
ja s formalnim izobraževanjem, slaba povezanost s sistemom plač, šibka
vključenost socialnih partnerjev, strah pred razvrednotenjem formalne-
ga izobraževanja (OECD, 2007).
Opravljene analize so tudi pokazale, da ni razvitih ustreznih stro-
kovnih podlag in podpornih mehanizmov niti ni pripravljenosti social-
nih partnerjev za zagotavljanje prenosljivosti kvalifikacij, pridobljenih
v postopkih preverjanja in potrjevanja. Priznavanje se bolj uveljavlja pri
programih, ki ne dajejo stopnje formalne izobrazbe (jezikovno izobraže-
vanje, računalniško izobraževanje, mojstrski in delovodski izpiti v zbor-
ničnem sistemu), v sistemu pridobivanja formalne izobrazbe pa kljub za-
konskim predpisom le počasi prihaja do razvoja orodij in vzpostavlja-
nja procesov, ki bi to omogočali. Odprto ostaja tudi vprašanje transpa-
rentnosti kvalifikacij, pridobljenih izven tradicionalnih izobraževalnih
okolij. Slovenija še ni dokončala razvoja svojega kvalifikacijskega ogrod-
ja, ki bi to zagotavljalo.
vanju v okviru šolskega sistema in zmanjševanju učnih obveznosti. Tako
priznavanje se lahko odvija na dva načina: s priznavanjem rezultatov ne-
formalnega učenja pred vstopom v določen izobraževalni program in v
času izvajanja izobraževalnega procesa.
Ugotavljanje, preverjanje in potrjevanje predhodno pridobljenega
znanja v izobraževanju poteka po vnaprej določenih, standardiziranih
postopkih, ki jih opredeli izvajalska institucija (na primer, šola) v skladu
z zakonom in navodili. Določi tudi ustrezne strokovnjake, ki sodelujejo
in odločajo v posameznih fazah postopka.
Priznavanje neformalnega znanja temelji na njegovi primerjavi s
standardi posameznih programskih enot. Predhodno pridobljeno ne-
formalno znanje se ovrednoti tako, da se ga primerja in umešča glede
na standarde znanja posameznega strokovnega modula, splošnoizobra-
ževalnega predmeta, vsebinskega sklopa, praktičnega usposabljanja z de-
lom, interesnih dejavnostih). Izvajalci se pri tem v največji meri opirajo
na kataloge znanja, v izobraževanju dijakov in odraslih tudi na izvedbe-
ni kurikul šole.
Prepoznavnost sistema priznavanja neformalnega
in priložnostnega znanja v Sloveniji
Iz dosedanjih nacionalnih analiz (Šlander et al., 2007) izhaja, da je
kljub vsem zakonskim podlagam sistem vrednotenja in priznavanja ne-
formalnega in priložnostnega učenja še vedno v svoji zgodnji fazi. Kot
glavne ovire pri uveljavljanju nešolskega kvalifikacijskega sistema so
bile identificirane premajhna vidnost in podcenjenost, šibka integraci-
ja s formalnim izobraževanjem, slaba povezanost s sistemom plač, šibka
vključenost socialnih partnerjev, strah pred razvrednotenjem formalne-
ga izobraževanja (OECD, 2007).
Opravljene analize so tudi pokazale, da ni razvitih ustreznih stro-
kovnih podlag in podpornih mehanizmov niti ni pripravljenosti social-
nih partnerjev za zagotavljanje prenosljivosti kvalifikacij, pridobljenih
v postopkih preverjanja in potrjevanja. Priznavanje se bolj uveljavlja pri
programih, ki ne dajejo stopnje formalne izobrazbe (jezikovno izobraže-
vanje, računalniško izobraževanje, mojstrski in delovodski izpiti v zbor-
ničnem sistemu), v sistemu pridobivanja formalne izobrazbe pa kljub za-
konskim predpisom le počasi prihaja do razvoja orodij in vzpostavlja-
nja procesov, ki bi to omogočali. Odprto ostaja tudi vprašanje transpa-
rentnosti kvalifikacij, pridobljenih izven tradicionalnih izobraževalnih
okolij. Slovenija še ni dokončala razvoja svojega kvalifikacijskega ogrod-
ja, ki bi to zagotavljalo.
