Page 208 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 208
Neformalno učenje? Kaj je to?
preverjanja in potrjevanja neformalno pridobljenega znanja je bila izde-
lana potrebna dokumentacija in priporočila za priznavanje neformalno
pridobljenega znanja (Konzorcij biotehniških šol Slovenije).
Nekoliko manj pozornosti je bilo v okviru projektov namenjene
standardom in temu, kako vplivajo na končni rezultat procesa vredno-
tenja. Razlog je verjetno tudi v tem, da standardi za posamezne strokov-
ne module oziroma predmete v izobraževalnih programih niso določe-
ni na nacionalni ravni, temveč se pripravljajo na ravni šol, kar zagotovo
zmanjšuje primerljivost in kredibilnost rezultatov priznavanja ter s tem
tudi zaupanje v sam postopek.
Rezultati projektov kažejo, da so bili načrtovani cilji v veliki meri
doseženi. Upamo si trditi, da je bil s pomočjo izpeljanih aktivnosti ven-
darle narejen velik premik v prepoznavnosti samega sistema in da so pro-
jekti spodbudili priznavanje neformalno pridobljenih poklicnih in stro-
kovnih znanj.
Zaključek
Za uresničitev cilja in namena priznavanja neformalnega in prilo-
žnostnega znanja je potrebno posameznikom, ki se vključujejo v izobra-
ževanje ali ga želijo nadaljevati, zagotoviti priznavanje znanj, spretnosti
in kompetenc, pridobljenih zunaj šolskega prostora oziroma po nefor-
malni poti, prav tako posameznikom, ki želijo hitrejšo prekvalifikaci-
jo, zamenjavo delovnega mesta oziroma napredovanje na delovnem me-
stu. V obeh primerih je seveda treba to izpeljati po postopku, s katerim
je mogoče nedvoumno ugotoviti, da posameznik pri tem dosega stan-
darde, ki jih določa izobraževalni program, nacionalna poklicna kvali-
fikacija, delodajalec ali gospodarski sektor. Poudarek je torej na vredno-
tenju znanja in doseganju postavljenih standardov, ne pa na vrednotenju
poti do znanja.
Evropske smernice za vrednotenje neformalnega in formalnega uče-
nja (Cedefop, 2009) poudarjajo, da je predpogoj za uspešno in učinkovi-
to delovanje sistema priznavanja neformalno pridobljenih znanj pravna
ureditev na nacionalni ravni. Predvsem pa mora priznavanje postati »se-
stavni del kvalifikacijskega sistema: politično, pravno, administrativno
in finančno« (Cedefop, 2009: 21). Zato bi bilo na nacionalni ravni smi-
selno poenotiti različne metodologije za priznavanje, s čemer bi lahko
zagotovili večjo kakovost in preglednost sistema in posledično povečali
zaupanje v rezultate postopka.
preverjanja in potrjevanja neformalno pridobljenega znanja je bila izde-
lana potrebna dokumentacija in priporočila za priznavanje neformalno
pridobljenega znanja (Konzorcij biotehniških šol Slovenije).
Nekoliko manj pozornosti je bilo v okviru projektov namenjene
standardom in temu, kako vplivajo na končni rezultat procesa vredno-
tenja. Razlog je verjetno tudi v tem, da standardi za posamezne strokov-
ne module oziroma predmete v izobraževalnih programih niso določe-
ni na nacionalni ravni, temveč se pripravljajo na ravni šol, kar zagotovo
zmanjšuje primerljivost in kredibilnost rezultatov priznavanja ter s tem
tudi zaupanje v sam postopek.
Rezultati projektov kažejo, da so bili načrtovani cilji v veliki meri
doseženi. Upamo si trditi, da je bil s pomočjo izpeljanih aktivnosti ven-
darle narejen velik premik v prepoznavnosti samega sistema in da so pro-
jekti spodbudili priznavanje neformalno pridobljenih poklicnih in stro-
kovnih znanj.
Zaključek
Za uresničitev cilja in namena priznavanja neformalnega in prilo-
žnostnega znanja je potrebno posameznikom, ki se vključujejo v izobra-
ževanje ali ga želijo nadaljevati, zagotoviti priznavanje znanj, spretnosti
in kompetenc, pridobljenih zunaj šolskega prostora oziroma po nefor-
malni poti, prav tako posameznikom, ki želijo hitrejšo prekvalifikaci-
jo, zamenjavo delovnega mesta oziroma napredovanje na delovnem me-
stu. V obeh primerih je seveda treba to izpeljati po postopku, s katerim
je mogoče nedvoumno ugotoviti, da posameznik pri tem dosega stan-
darde, ki jih določa izobraževalni program, nacionalna poklicna kvali-
fikacija, delodajalec ali gospodarski sektor. Poudarek je torej na vredno-
tenju znanja in doseganju postavljenih standardov, ne pa na vrednotenju
poti do znanja.
Evropske smernice za vrednotenje neformalnega in formalnega uče-
nja (Cedefop, 2009) poudarjajo, da je predpogoj za uspešno in učinkovi-
to delovanje sistema priznavanja neformalno pridobljenih znanj pravna
ureditev na nacionalni ravni. Predvsem pa mora priznavanje postati »se-
stavni del kvalifikacijskega sistema: politično, pravno, administrativno
in finančno« (Cedefop, 2009: 21). Zato bi bilo na nacionalni ravni smi-
selno poenotiti različne metodologije za priznavanje, s čemer bi lahko
zagotovili večjo kakovost in preglednost sistema in posledično povečali
zaupanje v rezultate postopka.
