Page 188 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 188
Neformalno učenje? Kaj je to?
stojno preživetje potrebovali dohodek od kake dopolnilne dejavnosti,
pa jim za ta korak manjka znanja in poguma, starejšim, ki zaradi nižje
izobrazbe na delovnem mestu niso imeli stika s sodobno komunikacij-
sko tehnologijo in jim manjka temeljno znanje ali pa so na tem podro-
čju popolnoma zastali. In še več: eden od programov je na primer izrec-
no namenjen najmanj izobraženim delavcem v podjetjih, ki jim je mar
za razvoj vseh svojih zaposlenih, drugi ljudem, ki bi želeli dokončati ne-
dokončano šolanje (na primer osnovno ali poklicno šolo). Oblikovan je
tudi poseben program, ki ga obiskujejo starši s svojimi otroki, ki imajo
težave pri učenju, ki so jih povzročili primanjkljaji v pismenosti in stra-
tegijah učenja ali sploh dojemanja vloge učenja v šoli. Prav tako pa ob-
staja program za odrasle ljudi s posebnimi potrebami, ki je namenjen iz-
boljševanju njihove osebne kondicije za kakovostno preživljanje vsakda-
na (cf. Javrh 2011).
Javna sredstva za izvedbe teh programov so posebej zagotovljena,
zato ni vseeno ali so dejanski udeleženci programov resnično tudi ustre-
zni pripadniki ranljivih skupin, ki jih programi želijo doseči. Določila
pogojev za vstop v te programe so sicer precej ohlapna, a to naj učiteljev
ne bi odvezovalo njihovega truda in etične odgovornosti, da pridobijo
ustrezne udeležence. Dosedanja praksa je pokazala, da je zelo pomemb-
no, da je v posamezni skupini, kjer se program izvaja, večina udeleženih
dejansko iz ustrezne ciljne skupine. Ustrezna ciljna skupina, po kateri je
program ukrojen, ustvarja pogoje tudi za učitelja, da vsebine lahko izve-
de in doseže začrtane cilje.
Rezultati dosedanjih izvedb programov potrjujejo izreden pomen
in učinke načrtne skrbi za doseganje spodbudne izobraževalne izku-
šnje udeleženih, izboljševanje samopodobe in razvoj življenjske vizije
manj izobraženih odraslih, ki so se v program vključili. Analiza pa je
pokazala, da so največje spremembe potrebne prav v programih temelj-
nega usposabljanja učiteljev, ki delajo z ranljivimi skupinami. Podat-
ki iz prakse so namreč pokazali, da učitelji potrebujejo večjo usposo-
bljenost za nenehno preverjanje potreb ciljne skupine oziroma nago-
vorjenih udeležencev programov. S tem je povezana kakovost izvedbe
programa – učitelj s svojim razumevanjem potreb udeleženih je njen
temeljni nosilec. Potrebe udeležencev se korenito spreminjajo, zato se
učitelji pri delu z ranljivimi ciljnimi skupinami ne morejo več zanaša-
ti zgolj na predhodne izkušnje, četudi je teh veliko in so že vrsto let
delali na tem področju. Tudi se ne morejo zanašati na temeljno zna-
nje, ki so ga pridobili tekom usposabljanja. Primerjalni empirični po-
datki (cf. Radovan v Javrh, 2011; pa tudi Mohorčič Špolar et al., 2011)
stojno preživetje potrebovali dohodek od kake dopolnilne dejavnosti,
pa jim za ta korak manjka znanja in poguma, starejšim, ki zaradi nižje
izobrazbe na delovnem mestu niso imeli stika s sodobno komunikacij-
sko tehnologijo in jim manjka temeljno znanje ali pa so na tem podro-
čju popolnoma zastali. In še več: eden od programov je na primer izrec-
no namenjen najmanj izobraženim delavcem v podjetjih, ki jim je mar
za razvoj vseh svojih zaposlenih, drugi ljudem, ki bi želeli dokončati ne-
dokončano šolanje (na primer osnovno ali poklicno šolo). Oblikovan je
tudi poseben program, ki ga obiskujejo starši s svojimi otroki, ki imajo
težave pri učenju, ki so jih povzročili primanjkljaji v pismenosti in stra-
tegijah učenja ali sploh dojemanja vloge učenja v šoli. Prav tako pa ob-
staja program za odrasle ljudi s posebnimi potrebami, ki je namenjen iz-
boljševanju njihove osebne kondicije za kakovostno preživljanje vsakda-
na (cf. Javrh 2011).
Javna sredstva za izvedbe teh programov so posebej zagotovljena,
zato ni vseeno ali so dejanski udeleženci programov resnično tudi ustre-
zni pripadniki ranljivih skupin, ki jih programi želijo doseči. Določila
pogojev za vstop v te programe so sicer precej ohlapna, a to naj učiteljev
ne bi odvezovalo njihovega truda in etične odgovornosti, da pridobijo
ustrezne udeležence. Dosedanja praksa je pokazala, da je zelo pomemb-
no, da je v posamezni skupini, kjer se program izvaja, večina udeleženih
dejansko iz ustrezne ciljne skupine. Ustrezna ciljna skupina, po kateri je
program ukrojen, ustvarja pogoje tudi za učitelja, da vsebine lahko izve-
de in doseže začrtane cilje.
Rezultati dosedanjih izvedb programov potrjujejo izreden pomen
in učinke načrtne skrbi za doseganje spodbudne izobraževalne izku-
šnje udeleženih, izboljševanje samopodobe in razvoj življenjske vizije
manj izobraženih odraslih, ki so se v program vključili. Analiza pa je
pokazala, da so največje spremembe potrebne prav v programih temelj-
nega usposabljanja učiteljev, ki delajo z ranljivimi skupinami. Podat-
ki iz prakse so namreč pokazali, da učitelji potrebujejo večjo usposo-
bljenost za nenehno preverjanje potreb ciljne skupine oziroma nago-
vorjenih udeležencev programov. S tem je povezana kakovost izvedbe
programa – učitelj s svojim razumevanjem potreb udeleženih je njen
temeljni nosilec. Potrebe udeležencev se korenito spreminjajo, zato se
učitelji pri delu z ranljivimi ciljnimi skupinami ne morejo več zanaša-
ti zgolj na predhodne izkušnje, četudi je teh veliko in so že vrsto let
delali na tem področju. Tudi se ne morejo zanašati na temeljno zna-
nje, ki so ga pridobili tekom usposabljanja. Primerjalni empirični po-
datki (cf. Radovan v Javrh, 2011; pa tudi Mohorčič Špolar et al., 2011)
