Page 182 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 182
Neformalno učenje? Kaj je to?
vzorcev, ki jih je učitelj doživljal kot učenec. Avtonomni profesionalizem
– izobraževanje učiteljev postane del univerzitetnega študija, razvijajo se
eksperimentalne in alternativne šole ter »v učence usmerjen« pouk, ki
spodbuja razcvet aktivnih metod. Govoriti se začne o »profesionalni av-
tonomiji«. Izobraževanje in izpopolnjevanje sta fokusirana v posamezne
učitelje, čeprav se ti velikokrat počutijo izolirani in premalo samozave-
stni. Kolegialni profesionalizem se povezuje z naraščajočo kompleksno-
stjo učiteljevega dela, zato predpostavlja »sodelovalno kulturo« med
učitelji. Več je povezovanja s kolegi pri uveljavljanju novih metod, ki po-
stajajo vedno bolj raznolike, šole pa postajajo »učeče se skupnosti«. Če-
prav je učitelj avtonomen, to ne pomeni, da je osamljen. T. i. postprofesi-
onalno obdobje se je po mnenju Hargreavesa razvilo v zadnjem desetletju
predvsem pod vplivom globalizacije – vse več je tekmovalnosti, vpliva
tržnih zakonitosti, zahtev po mednarodni primerljivosti znanja. Vse več
je zahtev po predpisanih kurikulih, natančno opredeljenih standardih
znanja, zunanjem preverjanju in sistemih napredovanj učiteljev po toč-
kah, kar po mnenju Hargreavesa ogroža tako avtonomni kot kolegialni
profesionalizem. (cf. Hargreaves 2000, v: Marentič Požarnik et al., 2005)
Slovenske študije o profesionalnem razvoju učiteljev
V nadaljevanju se sklicujemo na empirične kvalitativne in kvantita-
tivne podatke iz več raziskav, ki so potekale v letih 2004–2010 (cf. Javrh,
2008; Javrh, 2010; Javrh et al., 2010; Muršak et al., 2011).
Ko učitelji sami opisujejo svojo lastno pot ali profesionalni razvoj
svojih kolegov, omenjajo več med seboj različnih tipov učiteljev (Javrh,
2008). Z njihovimi besedami jih lahko opišemo kot: učitelj »od roj-
stva«, učitelj »rutiner«, »talec poklica«, »zmerno ambiciozen« uči-
telj, »učitelj, ki hoče več«, ter »zelo ambiciozen« učitelj. Nekateri uči-
telji že od otroštva vedo, da bodo delali v tem poklicu. Otepajo se druge-
ga dela, nikoli si niso predstavljali, da bi delali kaj drugega, čeprav ima-
jo možnosti in ponudbe tudi drugje. Kljub zahtevnosti poklica ohrani-
jo svežino, vitalnost do poznih let. Rutiner oz. povprečen učitelj vstopa
v poučevanje kot »idealist«, zelo se napreza, da doseže vse potrebne ve-
ščine, potem pa je v njegovi karieri za zunanje opazovalce »naenkrat ko-
nec« njegove prizadevnosti. Začne počivati in delo opravljati rutinsko.
Pogosto so to razočarani učitelji. Zmerno ambiciozni učitelj se rad izo-
bražuje – postopno napreduje, včasih tudi na mesto ravnatelja. Starejši
učitelji »obstojijo«.
Obstajajo pa tudi »talci poklica«. To so posamezni učitelji, ki v re-
snici hrepenijo po delu izven šolstva, niso pa več konkurenčni na trgu
vzorcev, ki jih je učitelj doživljal kot učenec. Avtonomni profesionalizem
– izobraževanje učiteljev postane del univerzitetnega študija, razvijajo se
eksperimentalne in alternativne šole ter »v učence usmerjen« pouk, ki
spodbuja razcvet aktivnih metod. Govoriti se začne o »profesionalni av-
tonomiji«. Izobraževanje in izpopolnjevanje sta fokusirana v posamezne
učitelje, čeprav se ti velikokrat počutijo izolirani in premalo samozave-
stni. Kolegialni profesionalizem se povezuje z naraščajočo kompleksno-
stjo učiteljevega dela, zato predpostavlja »sodelovalno kulturo« med
učitelji. Več je povezovanja s kolegi pri uveljavljanju novih metod, ki po-
stajajo vedno bolj raznolike, šole pa postajajo »učeče se skupnosti«. Če-
prav je učitelj avtonomen, to ne pomeni, da je osamljen. T. i. postprofesi-
onalno obdobje se je po mnenju Hargreavesa razvilo v zadnjem desetletju
predvsem pod vplivom globalizacije – vse več je tekmovalnosti, vpliva
tržnih zakonitosti, zahtev po mednarodni primerljivosti znanja. Vse več
je zahtev po predpisanih kurikulih, natančno opredeljenih standardih
znanja, zunanjem preverjanju in sistemih napredovanj učiteljev po toč-
kah, kar po mnenju Hargreavesa ogroža tako avtonomni kot kolegialni
profesionalizem. (cf. Hargreaves 2000, v: Marentič Požarnik et al., 2005)
Slovenske študije o profesionalnem razvoju učiteljev
V nadaljevanju se sklicujemo na empirične kvalitativne in kvantita-
tivne podatke iz več raziskav, ki so potekale v letih 2004–2010 (cf. Javrh,
2008; Javrh, 2010; Javrh et al., 2010; Muršak et al., 2011).
Ko učitelji sami opisujejo svojo lastno pot ali profesionalni razvoj
svojih kolegov, omenjajo več med seboj različnih tipov učiteljev (Javrh,
2008). Z njihovimi besedami jih lahko opišemo kot: učitelj »od roj-
stva«, učitelj »rutiner«, »talec poklica«, »zmerno ambiciozen« uči-
telj, »učitelj, ki hoče več«, ter »zelo ambiciozen« učitelj. Nekateri uči-
telji že od otroštva vedo, da bodo delali v tem poklicu. Otepajo se druge-
ga dela, nikoli si niso predstavljali, da bi delali kaj drugega, čeprav ima-
jo možnosti in ponudbe tudi drugje. Kljub zahtevnosti poklica ohrani-
jo svežino, vitalnost do poznih let. Rutiner oz. povprečen učitelj vstopa
v poučevanje kot »idealist«, zelo se napreza, da doseže vse potrebne ve-
ščine, potem pa je v njegovi karieri za zunanje opazovalce »naenkrat ko-
nec« njegove prizadevnosti. Začne počivati in delo opravljati rutinsko.
Pogosto so to razočarani učitelji. Zmerno ambiciozni učitelj se rad izo-
bražuje – postopno napreduje, včasih tudi na mesto ravnatelja. Starejši
učitelji »obstojijo«.
Obstajajo pa tudi »talci poklica«. To so posamezni učitelji, ki v re-
snici hrepenijo po delu izven šolstva, niso pa več konkurenčni na trgu
