Page 178 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 178
Neformalno učenje? Kaj je to?
konodaja. Vrste izobraževanj, ki so slovenskim učiteljem na voljo, sega-
jo od usposabljanja, pripravništva, specializacije, preusposabljanja (cf. Je-
lenc, 1991) do priučevanja, uvajanja, prekvalifikacije in celo poklicne re-
habilitacije (cf. Jereb, 1998). Tako strokovno usposabljanje naj bi kar naj-
bolje odgovorilo na potrebe vseživljenjskega učenja na profesionalnem
področju.
Tudi dokument Skupna evropska načela za kompetence in kvalifi-
kacije učiteljev (2006), ki naj bi prinesel novo kakovost v skrb za učite-
ljevo vzdržno izobraževanje v evropskem okviru, jasno zagovarja nače-
lo vseživljenjskosti:
»Vseživljenjsko učenje učiteljev je lahko formalno ali neformalno. Vklju-
čuje izobraževanje, usposabljanje, prekvalifikacije, posodabljanje znanja v
šolah ter javnih in zasebnih zavodih. Usposabljanje lahko poteka na vseh
področjih, ki vplivajo na proces učenja posameznika, kakor je poznavanje
predmeta in poučevanja, pedagogika, psihologija, organizacijski pristopi, te-
orije in prakse.« (ibid.: 3)
Dokument pa prinaša še eno zanimivo razlago, da bi namreč mora-
li učitelje tudi spodbujati »k dejavnemu sodelovanju v poklicnem razvo-
ju, kar lahko vključuje, da preživijo določena časovna obdobja izven iz-
obraževalnega sektorja, in to bi moralo biti priznano in nagrajeno v nji-
hovih lastnih sistemih« (ibid.: 2–3). Tu se kaže, da bi bilo lahko podro-
čje usposabljanja učiteljev odprto in dinamično področje z močnim ra-
zvojnim nabojem.
Že Zelena knjiga o izobraževanju učiteljev v Evropi (2001: 15) je loči-
la štiri področja »kontinuiranega profesionalnega razvoja učiteljev« kot
značilna za prostor EU: začetno izobraževanje učiteljev, uvajanje v delo,
stalno strokovno izpopolnjevanje ter nadaljevalno izobraževanje (najpo-
gosteje v smislu formalnega izobraževanja, npr. izobraževanje za ravna-
telje). 2
Slovenski učitelj je vključen v več faz profesionalnega razvoja. Med
oblikami tretje faze3, kot jih navaja Zgaga, je še posebej zanimivo stal-
2 Delitev na nadaljevalno (posodabljanje, dopolnjevanje začetnega znanja iz formalnega izobraževanja)
in dodatno izpopolnjevanje (nova diploma, nova smer formalne izobrazbe) opisujejo nekateri drugi
dokumenti, npr: In-sevice training of teachers in the European Union and the EFTA/EEA
Countries, Euridyce, Brusseles 1995: 7–8.
3 Zgaga (1997: 55–56) navaja: začetno izobraževanje (dodiplomski visokošolski študij); uvajalno uspo-
sabljanje (praviloma je to obdobje pripravništva); nadaljnje izobraževanje in usposabljanje samostoj-
nega strokovnega delavca, ki lahko obsega različne načine: a) pridobitev ustrezne univerzitetne sto-
pnje izobrazbe, b) specializacijo, magisterij, doktorat, dodatne kvalifikacije, c) izpopolnjevanje na
pedagoškem ali izbranem predmetnem področju, d) druge oblike (šola za mentorje, šola za ravnate-
lje).
konodaja. Vrste izobraževanj, ki so slovenskim učiteljem na voljo, sega-
jo od usposabljanja, pripravništva, specializacije, preusposabljanja (cf. Je-
lenc, 1991) do priučevanja, uvajanja, prekvalifikacije in celo poklicne re-
habilitacije (cf. Jereb, 1998). Tako strokovno usposabljanje naj bi kar naj-
bolje odgovorilo na potrebe vseživljenjskega učenja na profesionalnem
področju.
Tudi dokument Skupna evropska načela za kompetence in kvalifi-
kacije učiteljev (2006), ki naj bi prinesel novo kakovost v skrb za učite-
ljevo vzdržno izobraževanje v evropskem okviru, jasno zagovarja nače-
lo vseživljenjskosti:
»Vseživljenjsko učenje učiteljev je lahko formalno ali neformalno. Vklju-
čuje izobraževanje, usposabljanje, prekvalifikacije, posodabljanje znanja v
šolah ter javnih in zasebnih zavodih. Usposabljanje lahko poteka na vseh
področjih, ki vplivajo na proces učenja posameznika, kakor je poznavanje
predmeta in poučevanja, pedagogika, psihologija, organizacijski pristopi, te-
orije in prakse.« (ibid.: 3)
Dokument pa prinaša še eno zanimivo razlago, da bi namreč mora-
li učitelje tudi spodbujati »k dejavnemu sodelovanju v poklicnem razvo-
ju, kar lahko vključuje, da preživijo določena časovna obdobja izven iz-
obraževalnega sektorja, in to bi moralo biti priznano in nagrajeno v nji-
hovih lastnih sistemih« (ibid.: 2–3). Tu se kaže, da bi bilo lahko podro-
čje usposabljanja učiteljev odprto in dinamično področje z močnim ra-
zvojnim nabojem.
Že Zelena knjiga o izobraževanju učiteljev v Evropi (2001: 15) je loči-
la štiri področja »kontinuiranega profesionalnega razvoja učiteljev« kot
značilna za prostor EU: začetno izobraževanje učiteljev, uvajanje v delo,
stalno strokovno izpopolnjevanje ter nadaljevalno izobraževanje (najpo-
gosteje v smislu formalnega izobraževanja, npr. izobraževanje za ravna-
telje). 2
Slovenski učitelj je vključen v več faz profesionalnega razvoja. Med
oblikami tretje faze3, kot jih navaja Zgaga, je še posebej zanimivo stal-
2 Delitev na nadaljevalno (posodabljanje, dopolnjevanje začetnega znanja iz formalnega izobraževanja)
in dodatno izpopolnjevanje (nova diploma, nova smer formalne izobrazbe) opisujejo nekateri drugi
dokumenti, npr: In-sevice training of teachers in the European Union and the EFTA/EEA
Countries, Euridyce, Brusseles 1995: 7–8.
3 Zgaga (1997: 55–56) navaja: začetno izobraževanje (dodiplomski visokošolski študij); uvajalno uspo-
sabljanje (praviloma je to obdobje pripravništva); nadaljnje izobraževanje in usposabljanje samostoj-
nega strokovnega delavca, ki lahko obsega različne načine: a) pridobitev ustrezne univerzitetne sto-
pnje izobrazbe, b) specializacijo, magisterij, doktorat, dodatne kvalifikacije, c) izpopolnjevanje na
pedagoškem ali izbranem predmetnem področju, d) druge oblike (šola za mentorje, šola za ravnate-
lje).
