Page 156 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 156
Neformalno učenje? Kaj je to?
čega) in vzpostavitev diktature »prostega trga« tako rekoč v vseh druž-
benih sferah. Vzporedno s tem se kot novi življenjski stili pojavljajo (oz.
vračajo) socialni darvinizem (ki namesto argumentirane konfrontacije
uveljavlja »uspeh« v karieri in bogatenju), obča kompetitivnost (name-
sto kolegialne solidarnosti), vsiljevanje tržnih kriterijev in komercialnih
meril, ki s kvantifikacijo in redukcijo dela na ceno nadomeščajo vsebine
in lastnosti, vsem družbenim poljem (namesto ohranjanja specifik, per-
tinenc in avtonomij posamičnega družbenega ali disciplinskega polja)
in prekarnost v delovnih razmerjih in brezposelnost (negotovost, brez
kompenzacijske infrastrukture, zaradi česar se ljudje v težkem eksistenč-
nem položaju spreminjajo v »rezervno armado kapitala«). Problem de-
finicije besed in poimenovanj, ki jim neoliberalizem kot močna ideolo-
gija sprevrača pomene (mimogrede, redefiniranje slovarja je ena prvih
strukturnih značilnosti, ki oznanjajo totalitarizem), ostaja; tako je de-
nimo »svoboda«, ki ji – kakor ponazarja Zdenko Kodelja (2005: 320–
321) – neoliberalizem daje prednost pred socialno enakostjo, pravzaprav
svoboda (za fašizem) peščice uzurpatorjev, ki izvaja svobodi ljudstva di-
ametralno nasprotna dejanja (cf. Giroux, 2005).
Polona Kelava in Maja Čadež v članku z naslovom Izobraževanje,
neoliberalizem in reprodukcija družbenih razmerij (2009), ki prikazuje
učinke neoliberalizma v izobraževanju, lepo prikažeta najprej razliko-
vanje med liberalističnimi in neoliberalističnimi mehanizmi in priča-
kovanji v razmerju do šolskih oblasti, nato pa opozorita na deformira-
nje odnosov med zaposlovanjem in izobraževanjem ter na povečevanje
socialnih razlik kot posledic vdora neoliberalizma v slovenski družbe-
ni prostor.39
Antiintelektualizem kot oblika in orodje reprodukcije oligarhične
diktature je enak kakor dominantna oblika kulturnega in izobražen-
skega življenja v zgodnjem 19. stoletju v okviru habsburške monarhije
(predmarčno obdobje), le da imamo zdaj v srednje- in vzhodnoevrop-
skem prostoru opraviti s »samostojnimi nacijami«, se pravi s provinca-
39 Avtorici to ilustrirata tudi skozi statistične podatke, dostopne za Slovenijo. Za primerjavo: v Fran-
ciji je revija Les Inrockuptibles (februar 2004, 429) objavila peticijo »Apel zoper vojno inteligenci«
(»Appel contre la guerre à l’intelligence«), ki opozarja na množični napad s strani antiintelektualne
vlade (Raffarinova vlada predsednika Chiraca) na vse izobraževalne sektorje, na politiko obuboža-
nja in negotovosti, uperjeno proti vsem, kar ni neposredno uporabno in prodajljivo. Podpisalo jo je
več kakor 80.000 ljudi. Leta 2002 je francoska vlada zamrznila javna raziskovalna sredstva in spreme-
nila 550 pozicij mladih raziskovalcev za nedoločen čas v prekarne pogodbe. To je v Franciji sprožilo
intelektualni beg možganov (predvsem v ZDA). Marca 2004 sta dve tretjini od 5000 raziskovalcev,
vodij inštitucij in laboratorijev, ki so vladi zagrozili z odstopom, če ne bo ukrepala korektno in uma-
knila svojih destruktivnih ukrepov, to tudi res storili.
čega) in vzpostavitev diktature »prostega trga« tako rekoč v vseh druž-
benih sferah. Vzporedno s tem se kot novi življenjski stili pojavljajo (oz.
vračajo) socialni darvinizem (ki namesto argumentirane konfrontacije
uveljavlja »uspeh« v karieri in bogatenju), obča kompetitivnost (name-
sto kolegialne solidarnosti), vsiljevanje tržnih kriterijev in komercialnih
meril, ki s kvantifikacijo in redukcijo dela na ceno nadomeščajo vsebine
in lastnosti, vsem družbenim poljem (namesto ohranjanja specifik, per-
tinenc in avtonomij posamičnega družbenega ali disciplinskega polja)
in prekarnost v delovnih razmerjih in brezposelnost (negotovost, brez
kompenzacijske infrastrukture, zaradi česar se ljudje v težkem eksistenč-
nem položaju spreminjajo v »rezervno armado kapitala«). Problem de-
finicije besed in poimenovanj, ki jim neoliberalizem kot močna ideolo-
gija sprevrača pomene (mimogrede, redefiniranje slovarja je ena prvih
strukturnih značilnosti, ki oznanjajo totalitarizem), ostaja; tako je de-
nimo »svoboda«, ki ji – kakor ponazarja Zdenko Kodelja (2005: 320–
321) – neoliberalizem daje prednost pred socialno enakostjo, pravzaprav
svoboda (za fašizem) peščice uzurpatorjev, ki izvaja svobodi ljudstva di-
ametralno nasprotna dejanja (cf. Giroux, 2005).
Polona Kelava in Maja Čadež v članku z naslovom Izobraževanje,
neoliberalizem in reprodukcija družbenih razmerij (2009), ki prikazuje
učinke neoliberalizma v izobraževanju, lepo prikažeta najprej razliko-
vanje med liberalističnimi in neoliberalističnimi mehanizmi in priča-
kovanji v razmerju do šolskih oblasti, nato pa opozorita na deformira-
nje odnosov med zaposlovanjem in izobraževanjem ter na povečevanje
socialnih razlik kot posledic vdora neoliberalizma v slovenski družbe-
ni prostor.39
Antiintelektualizem kot oblika in orodje reprodukcije oligarhične
diktature je enak kakor dominantna oblika kulturnega in izobražen-
skega življenja v zgodnjem 19. stoletju v okviru habsburške monarhije
(predmarčno obdobje), le da imamo zdaj v srednje- in vzhodnoevrop-
skem prostoru opraviti s »samostojnimi nacijami«, se pravi s provinca-
39 Avtorici to ilustrirata tudi skozi statistične podatke, dostopne za Slovenijo. Za primerjavo: v Fran-
ciji je revija Les Inrockuptibles (februar 2004, 429) objavila peticijo »Apel zoper vojno inteligenci«
(»Appel contre la guerre à l’intelligence«), ki opozarja na množični napad s strani antiintelektualne
vlade (Raffarinova vlada predsednika Chiraca) na vse izobraževalne sektorje, na politiko obuboža-
nja in negotovosti, uperjeno proti vsem, kar ni neposredno uporabno in prodajljivo. Podpisalo jo je
več kakor 80.000 ljudi. Leta 2002 je francoska vlada zamrznila javna raziskovalna sredstva in spreme-
nila 550 pozicij mladih raziskovalcev za nedoločen čas v prekarne pogodbe. To je v Franciji sprožilo
intelektualni beg možganov (predvsem v ZDA). Marca 2004 sta dve tretjini od 5000 raziskovalcev,
vodij inštitucij in laboratorijev, ki so vladi zagrozili z odstopom, če ne bo ukrepala korektno in uma-
knila svojih destruktivnih ukrepov, to tudi res storili.
