Page 152 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 152
Neformalno učenje? Kaj je to?
izobraževanja in dokončanja šol (pridobitve papirjev, tj. diplom, certifi-
katov, potrdil ipd.). Individualno in socialno ga, zlasti tedaj, ko sega čez
okvire uradno priznanih, formaliziranih institucij, poganja veliko bolj
temeljno prizadevanje ljudi, da bi svoje mesto in delovanje v svetu razu-
meli, da bi svoje izkušnje in spoznanja na tak ali drugačen način imple-
mentirali v prakso, a tudi, da bi jih na čim bolj učinkovit način prene-
sli na svoje bližnje. Izobraževanje torej obsega skupek različnih fenome-
nov kulturne transmisije, od katerih se jih le nekaj odvija v uradnem šol-
skem okolju.
Transformativna razsežnostjo izobraževanja je prav v poseganju v
realnost. Ta razsežnost je obenem spoznavnega in političnega reda (se-
veda ne v smislu strankarskega opredeljevanja, ampak v pomenu le poli-
tique – čuta za skupnost in skupinske dosežke)34, skoznjo pa se prek ne-
formalno, še zlasti informalno pridobljenih znanj in veščin, ki se vpisu-
jejo v državljanske habituse, odpira prostor za individualno (a tudi sku-
pinsko) ustvarjalnost, medtem ko ostaja znotraj formalnih izobraževal-
nih praks, katerih osnovni namen je reprodukcija že znanega, tj. institu-
cionaliziranega znanja, ta prostor ožje zamejen ali pridržan – če sploh –
le za nekaj izbrancev in izbrank.
Četudi – na ravni splošnih reprezentacij – formalno izobraževanje
velja za najpomembnejše, je vendarle tudi jasno, da visoko vrednotenje
formalnega izobraževanja in izobraževalnih moči (potencialov) nujno
izhaja iz totalnosti vseh preteklih in sedanjih družbenih in socio-histo-
ričnih razmerij v določeni skupnosti. Razmerij, ki jih skupnost kot taka
vzpostavlja s seboj, s svojo preteklostjo in sedanjostjo, s svojimi članica-
mi in člani, z njihovim delom in prizadevanji, s praksami, spoznanji, z
invencijami, potemtakem s skupnimi arhivi vsega navedenega in s tisti-
mi razmerji, ki jih posamezni člani in članice vzpostavljajo med seboj v
interakcijah, in še s spoznanji in z dognanji, ki so jih člani in članice sku-
pnosti dosegli v preteklosti in jih dosegajo v sedanjosti. V tem smislu je
teža neformalnega (predvsem informalnega) izobraževanja povsem ena-
kovredna in komplementarna teži formalnega izobraževanja, saj brez
34 Razlikovanje med politiko (la politique) in političnim (le politique) je zelo pomembno in deluje kot
sprožilec državljanskega delovanja. Medtem ko je politika skupek spretnosti, ki so potrebne za
dobro funkcioniranje političnega sistema, v katerega se vpisujejo, in tudi projekt, katerega namen
je povezan s skupkom državljanskega, družbe in izvajanja družbene pogodbe, se politično nanaša na
snop socialnih struktur, konceptov in organizacijskih načel življenja v državljanski sferi in državi.
Gre za dejanski temelj vladajočega sistema, oblasti in moči, ki iz njega izhajajo. Politično v najširšem
pomenu je čut za skupnost, je dejanska infrastruktura naših družb (ta pa nikakor ne bi smela biti
zgolj politika v ožjem pomenu; kadar ni tako, je to anomalija političnega polja), pri čemer nacionalna
država za zdaj še vedno ostaja garant za njen obstoj in delovanje. Cf. Balibar, 2001/2007.
izobraževanja in dokončanja šol (pridobitve papirjev, tj. diplom, certifi-
katov, potrdil ipd.). Individualno in socialno ga, zlasti tedaj, ko sega čez
okvire uradno priznanih, formaliziranih institucij, poganja veliko bolj
temeljno prizadevanje ljudi, da bi svoje mesto in delovanje v svetu razu-
meli, da bi svoje izkušnje in spoznanja na tak ali drugačen način imple-
mentirali v prakso, a tudi, da bi jih na čim bolj učinkovit način prene-
sli na svoje bližnje. Izobraževanje torej obsega skupek različnih fenome-
nov kulturne transmisije, od katerih se jih le nekaj odvija v uradnem šol-
skem okolju.
Transformativna razsežnostjo izobraževanja je prav v poseganju v
realnost. Ta razsežnost je obenem spoznavnega in političnega reda (se-
veda ne v smislu strankarskega opredeljevanja, ampak v pomenu le poli-
tique – čuta za skupnost in skupinske dosežke)34, skoznjo pa se prek ne-
formalno, še zlasti informalno pridobljenih znanj in veščin, ki se vpisu-
jejo v državljanske habituse, odpira prostor za individualno (a tudi sku-
pinsko) ustvarjalnost, medtem ko ostaja znotraj formalnih izobraževal-
nih praks, katerih osnovni namen je reprodukcija že znanega, tj. institu-
cionaliziranega znanja, ta prostor ožje zamejen ali pridržan – če sploh –
le za nekaj izbrancev in izbrank.
Četudi – na ravni splošnih reprezentacij – formalno izobraževanje
velja za najpomembnejše, je vendarle tudi jasno, da visoko vrednotenje
formalnega izobraževanja in izobraževalnih moči (potencialov) nujno
izhaja iz totalnosti vseh preteklih in sedanjih družbenih in socio-histo-
ričnih razmerij v določeni skupnosti. Razmerij, ki jih skupnost kot taka
vzpostavlja s seboj, s svojo preteklostjo in sedanjostjo, s svojimi članica-
mi in člani, z njihovim delom in prizadevanji, s praksami, spoznanji, z
invencijami, potemtakem s skupnimi arhivi vsega navedenega in s tisti-
mi razmerji, ki jih posamezni člani in članice vzpostavljajo med seboj v
interakcijah, in še s spoznanji in z dognanji, ki so jih člani in članice sku-
pnosti dosegli v preteklosti in jih dosegajo v sedanjosti. V tem smislu je
teža neformalnega (predvsem informalnega) izobraževanja povsem ena-
kovredna in komplementarna teži formalnega izobraževanja, saj brez
34 Razlikovanje med politiko (la politique) in političnim (le politique) je zelo pomembno in deluje kot
sprožilec državljanskega delovanja. Medtem ko je politika skupek spretnosti, ki so potrebne za
dobro funkcioniranje političnega sistema, v katerega se vpisujejo, in tudi projekt, katerega namen
je povezan s skupkom državljanskega, družbe in izvajanja družbene pogodbe, se politično nanaša na
snop socialnih struktur, konceptov in organizacijskih načel življenja v državljanski sferi in državi.
Gre za dejanski temelj vladajočega sistema, oblasti in moči, ki iz njega izhajajo. Politično v najširšem
pomenu je čut za skupnost, je dejanska infrastruktura naših družb (ta pa nikakor ne bi smela biti
zgolj politika v ožjem pomenu; kadar ni tako, je to anomalija političnega polja), pri čemer nacionalna
država za zdaj še vedno ostaja garant za njen obstoj in delovanje. Cf. Balibar, 2001/2007.
