Page 155 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 155
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 155
vanja začne v neposredni realnosti – v vsakdanjih praksah ljudi, ki sko-
zi procesno refleksijo posameznic in posameznikov ter skupin postane-
jo opore za historizacijo osebnih izkušenj in razumevanje zgodovinskih
dogajanj. V tako zastavljenem dispozitivu se toga imobilnost antiinte-
lektualizma, ki zahteva sklenjen in selektiven nabor znanj in ki meni,
da lahko preveč znanja ljudem škodi oz. da je dezinteresirano (nekoristo-
ljubno) izobraževanje in razmišljanje potrata, postopoma – seveda skozi
kontinuirane diskusije, akcije in refleksije akcij, ki vpletenim pomagajo
odstraniti mišljenjske ovire – umakne konsistentni intelektualni argu-
mentaciji. Zaradi odločilne prepletenosti (in ne ločenosti) prakse in te-
orije, pri čemer teorija nujno izhaja šele iz refleksije prakse, po Freiru te-
orija sama zase ne more obstajati,37 prav tako je tudi umeščanje zgolj te-
orije kot nekakšnega prerekvizita ali atributa posebej posvečenih in ab-
strakcije zmožnih intelektualcev povsem jalovo in v bistvu antiintelek-
tualno početje par excellence, saj »teoretskega konteksta ne more biti, če
ta ne izhaja iz dialektične spojenosti s konkretnim kontekstom, /…/ na-
mreč, šele znotraj konkretnega konteksta smo lahko subjekti in objek-
ti relacijske dialektike z realnostjo« (Freire po Torres Novoa, 1978: 85).
Loïc Wacquant (2006: 175–182), ki meni, da je najbolj plodno tisto mi-
šljenje, ki se umešča na sotočje dveh velikih tradicij, epistemološke in
družbenokritične, na soroden način kakor Freire nazorno prikaže, kako
družba, ki je prisebna, za svoj obstoj nujno potrebuje neprestan, aktiven
in radikalen način preverjanja uveljavljenih oblik kolektivnega znanja
in aktualnosti. Wacquant takšno živo kritično mišljenje, ki nenehno in
sproti razkriva slabo premišljene (bolje: nemišljene) očitnosti in razgri-
nja obstranske družbene možnosti, ki so bile odrinjene, opuščene ipd.,
imenuje topilo za dokso (doksa kot občost, mnenje, predsodek).
Neoliberalna deregulacija družbenega in ekonomskega življenja, ki
jo v evropskem kontekstu z vse večjo agresivnostjo občutimo v zadnjem
desetletju, je po večinskem mnenju svoj »osvajalni« pohod po svetu za-
čela že v 70. letih v deželah Južne Amerike (bolj verjetno je, da se je pro-
ces začel že prej – z zasedbo Irana in Gvatemale s strani Združenih dr-
žav –, 1953 in 1954).38 Med »ustvarjalne« procedure deregulacije sodi-
ta uničenje države blaginje (pod krinko »umika države« iz vsega mogo-
37 »Praksa in teorija se intimno prepletata. Ni mogoče razmeti ene brez druge. Obe druga na drugo
vplivata in se vzajemno določata. Naša dejanja pogojujejo naša spoznanja in istočasno naša spozna-
nja pogojujejo naša dejanja.« (Freire po Torres Novoa, 1978: 52–53)
38 Sumarni pregled in analizo preobrazb in reprezentacij dogodkov v drugi polovici 20. stoletja v
evropskem kontekstu sta na podlagi raziskave medijev izdelala Igor Ž. Žagar in Primož Krašovec
(Žagar in Krašovec, 2011).
formalno in neformalno pridobljena znanja 155
vanja začne v neposredni realnosti – v vsakdanjih praksah ljudi, ki sko-
zi procesno refleksijo posameznic in posameznikov ter skupin postane-
jo opore za historizacijo osebnih izkušenj in razumevanje zgodovinskih
dogajanj. V tako zastavljenem dispozitivu se toga imobilnost antiinte-
lektualizma, ki zahteva sklenjen in selektiven nabor znanj in ki meni,
da lahko preveč znanja ljudem škodi oz. da je dezinteresirano (nekoristo-
ljubno) izobraževanje in razmišljanje potrata, postopoma – seveda skozi
kontinuirane diskusije, akcije in refleksije akcij, ki vpletenim pomagajo
odstraniti mišljenjske ovire – umakne konsistentni intelektualni argu-
mentaciji. Zaradi odločilne prepletenosti (in ne ločenosti) prakse in te-
orije, pri čemer teorija nujno izhaja šele iz refleksije prakse, po Freiru te-
orija sama zase ne more obstajati,37 prav tako je tudi umeščanje zgolj te-
orije kot nekakšnega prerekvizita ali atributa posebej posvečenih in ab-
strakcije zmožnih intelektualcev povsem jalovo in v bistvu antiintelek-
tualno početje par excellence, saj »teoretskega konteksta ne more biti, če
ta ne izhaja iz dialektične spojenosti s konkretnim kontekstom, /…/ na-
mreč, šele znotraj konkretnega konteksta smo lahko subjekti in objek-
ti relacijske dialektike z realnostjo« (Freire po Torres Novoa, 1978: 85).
Loïc Wacquant (2006: 175–182), ki meni, da je najbolj plodno tisto mi-
šljenje, ki se umešča na sotočje dveh velikih tradicij, epistemološke in
družbenokritične, na soroden način kakor Freire nazorno prikaže, kako
družba, ki je prisebna, za svoj obstoj nujno potrebuje neprestan, aktiven
in radikalen način preverjanja uveljavljenih oblik kolektivnega znanja
in aktualnosti. Wacquant takšno živo kritično mišljenje, ki nenehno in
sproti razkriva slabo premišljene (bolje: nemišljene) očitnosti in razgri-
nja obstranske družbene možnosti, ki so bile odrinjene, opuščene ipd.,
imenuje topilo za dokso (doksa kot občost, mnenje, predsodek).
Neoliberalna deregulacija družbenega in ekonomskega življenja, ki
jo v evropskem kontekstu z vse večjo agresivnostjo občutimo v zadnjem
desetletju, je po večinskem mnenju svoj »osvajalni« pohod po svetu za-
čela že v 70. letih v deželah Južne Amerike (bolj verjetno je, da se je pro-
ces začel že prej – z zasedbo Irana in Gvatemale s strani Združenih dr-
žav –, 1953 in 1954).38 Med »ustvarjalne« procedure deregulacije sodi-
ta uničenje države blaginje (pod krinko »umika države« iz vsega mogo-
37 »Praksa in teorija se intimno prepletata. Ni mogoče razmeti ene brez druge. Obe druga na drugo
vplivata in se vzajemno določata. Naša dejanja pogojujejo naša spoznanja in istočasno naša spozna-
nja pogojujejo naša dejanja.« (Freire po Torres Novoa, 1978: 52–53)
38 Sumarni pregled in analizo preobrazb in reprezentacij dogodkov v drugi polovici 20. stoletja v
evropskem kontekstu sta na podlagi raziskave medijev izdelala Igor Ž. Žagar in Primož Krašovec
(Žagar in Krašovec, 2011).
