Page 157 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 157
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 157
mi nekdanjih metropol, ki so izgubile njihovo merilo realnosti in inte-
lektualne kapacitete, ne da bi si kdaj izdelale svoje merilo ali se odprle za
univerzalnosti. Stalinistične ali njim sorodne diktature v regiji v resnici
niso bile tak tujek, kakor se poskuša prikazati, saj so le stopile na mesto
fašističnih, novi režimi pa jih v svojih manirah vladanja zvesto kopirajo,
obenem pa, kakor one, svoje vladanje razglašajo za »resnično demokra-
cijo«. Novost je le ta, da je nekaj bolj kakor v brezbožnih časih v ospredju
RKC, ki se vrača v vlogo, ki so ji jo vzele enako regresivne in moralkarske
ideološke komisije. Izobraževalni sistemi so se znašli v stanju pred izzva-
nim razkrojem zaradi ravnodušnosti novih elit do kakršne koli vsebine
(zato so te elite idealne zaveznice vseh regresivnih ideoloških konfigu-
racij, od rasizmov, fundamentalizmov do militarizmov »novega reda«
ipd., ki jih imajo za primerna orodja za pacifikacijo prebivalstva, za od-
stranjevanje intelektualnih nevarnosti in intelektualcev, za vzpostavlja-
nje »idejne« homogenosti, kar jim omogoča redistribucijo družbenih
bogastev v svoj prid, seveda, kadar niso kar same vse našteto in jim ni tre-
ba deliti oblasti in plena).
Nosilci družbene moči se v neoliberalnem dispozitivu umikajo iz iz-
obraževalnega sistema kot javne službe in ideološkega aparata, ker niso
zainteresirani za nikakršno izobraževanje populacije razen za urjenje v
izvajanju cenenih del in pokorščini. Kolikor pa je posamezne okruške
nekdanjih izobraževalnih sistemov mogoče lukrativno izkoriščati, pa jih
je treba privatizirati oz. vzeti iz pristojnosti javnih oblasti. Za najbolj ru-
dimentarno splošno izobraževanje (opismenjevanje kakor v Slomškovih
časih) ostajajo zainteresirane le še mračnjaške ideološke formacije, ker
jim takšna pismenost olajšuje indoktrinacijo najširših slojev prebival-
stva. Vloga neformalnega izobraževanja bi se v kateri drugi vrsti druž-
be nemudoma povečala, postala bi ključna linija demokratične genealo-
gije znanj, skoznjo bi se prenašala demokratična in svobodnjaška izroči-
la, saj bi družba tako poskušala ohraniti svojo identiteto. Nenavadnost
Srednje Evrope pa je ta, da so oligarhična diktatura, podrejenost popula-
cije, vdanost v usodo, ki je posledica skoraj dvestoletne deindividualiza-
cije (depersonalizacije), in vrsta državljanskih odsotnosti – od državljan-
skega habitusa do intelektualne avtonomije – sestavine socialne identi-
tete srednjeevropskih populacij, še posebej pa slovenske. Če bi se nefor-
malno izobraževanje v teh razmerah klub vsemu aktiviralo, tako se zdi
logično iz zgodovinske perspektive, ne bi imelo na voljo nobene emanci-
patorične vsebine.
formalno in neformalno pridobljena znanja 157
mi nekdanjih metropol, ki so izgubile njihovo merilo realnosti in inte-
lektualne kapacitete, ne da bi si kdaj izdelale svoje merilo ali se odprle za
univerzalnosti. Stalinistične ali njim sorodne diktature v regiji v resnici
niso bile tak tujek, kakor se poskuša prikazati, saj so le stopile na mesto
fašističnih, novi režimi pa jih v svojih manirah vladanja zvesto kopirajo,
obenem pa, kakor one, svoje vladanje razglašajo za »resnično demokra-
cijo«. Novost je le ta, da je nekaj bolj kakor v brezbožnih časih v ospredju
RKC, ki se vrača v vlogo, ki so ji jo vzele enako regresivne in moralkarske
ideološke komisije. Izobraževalni sistemi so se znašli v stanju pred izzva-
nim razkrojem zaradi ravnodušnosti novih elit do kakršne koli vsebine
(zato so te elite idealne zaveznice vseh regresivnih ideoloških konfigu-
racij, od rasizmov, fundamentalizmov do militarizmov »novega reda«
ipd., ki jih imajo za primerna orodja za pacifikacijo prebivalstva, za od-
stranjevanje intelektualnih nevarnosti in intelektualcev, za vzpostavlja-
nje »idejne« homogenosti, kar jim omogoča redistribucijo družbenih
bogastev v svoj prid, seveda, kadar niso kar same vse našteto in jim ni tre-
ba deliti oblasti in plena).
Nosilci družbene moči se v neoliberalnem dispozitivu umikajo iz iz-
obraževalnega sistema kot javne službe in ideološkega aparata, ker niso
zainteresirani za nikakršno izobraževanje populacije razen za urjenje v
izvajanju cenenih del in pokorščini. Kolikor pa je posamezne okruške
nekdanjih izobraževalnih sistemov mogoče lukrativno izkoriščati, pa jih
je treba privatizirati oz. vzeti iz pristojnosti javnih oblasti. Za najbolj ru-
dimentarno splošno izobraževanje (opismenjevanje kakor v Slomškovih
časih) ostajajo zainteresirane le še mračnjaške ideološke formacije, ker
jim takšna pismenost olajšuje indoktrinacijo najširših slojev prebival-
stva. Vloga neformalnega izobraževanja bi se v kateri drugi vrsti druž-
be nemudoma povečala, postala bi ključna linija demokratične genealo-
gije znanj, skoznjo bi se prenašala demokratična in svobodnjaška izroči-
la, saj bi družba tako poskušala ohraniti svojo identiteto. Nenavadnost
Srednje Evrope pa je ta, da so oligarhična diktatura, podrejenost popula-
cije, vdanost v usodo, ki je posledica skoraj dvestoletne deindividualiza-
cije (depersonalizacije), in vrsta državljanskih odsotnosti – od državljan-
skega habitusa do intelektualne avtonomije – sestavine socialne identi-
tete srednjeevropskih populacij, še posebej pa slovenske. Če bi se nefor-
malno izobraževanje v teh razmerah klub vsemu aktiviralo, tako se zdi
logično iz zgodovinske perspektive, ne bi imelo na voljo nobene emanci-
patorične vsebine.
