Page 158 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 158
Neformalno učenje? Kaj je to?
Neoliberalizem ima vsekakor veliko skupnega z antiintelektualizmom,
ki je starejša oblika popolne družbene arbitrarnosti, pragmatičnosti in
udobnosti. Kakor antiintelektualizma tudi neoliberalizma ne zanima
elaboriranje znanj oz. vednosti, še manj njuna kognitivna dimenzija, pač
pa le izhodiščni vložek in končni dobiček ubrane strategije. Kakor anti-
intelektualizem bi tudi neoliberalizem rad družbam in skupnostim pod-
taknil svojo doktrino kot set nerazločljivih in naturaliziranih vrednot,
kakršne učinkujejo in delujejo na verovanjski ravni, ki naj bi vrh tega bile
še neizogibne, obligatorne in nevprašljive. Prav tako kakor antiintelek-
tualizem želi tudi neoliberalizem z majhnim vložkom in energijo (zgolj
z na hitro pridobljenimi kompetencami in aplikacijo brez temeljnih raz-
iskav in dolgoletnih študij) iztržiti čim večji dobiček. Podobno velja za
neoliberalno premestitev javnih dobrin v zasebno sfero (in transfigura-
cijo javnih financ v privatno lastnino), ki seveda spominja na antiinte-
lektualno antijavno tendenco k oblikovanju zaprtih krogov oz. klik in
delitev sredstev zgolj preverjenim brez javnih pojasnil in argumentaci-
je, ki je precej starejša od neoliberalizma (neoliberalizem te stare nejav-
ne strategije preprosto prevzame, legitimira in legalizira). In še bi lahko
naštevali, pa za zdaj recimo le, da je srednjeevropski prostor, v katerem je
kronični oz. endemični antiintelektualizem zelo močna mentalna para-
digma, odličen teren za uspešno invazijo neoliberalizma in za razkroj že
tako malo koherentne družbe, saj se strukturno izredno dobro ujemata
(cf. Kramberger, 2003).
Med antiintelektualne procedure, ki v močno antiintelektualnem
prostoru – srednjeevropski prostor je zaradi socio-političnih in zgodo-
vinskih specifik pretežno prav tak – nemalokrat povzemajo videze ali
vulgarne reprezentacije intelektualnih procedur, sodi tudi ustvarja-
nje videza socialne dinamike tam, kjer zaradi strukturnih aporij, cen-
zur in ponotranjenih ter naturaliziranih samocenzur, implicitnih v vr-
sti utečenih praks v izobraževalnem in družbenem sistemu, te dinami-
ke ni. Na njenem mestu vlada mehanična – sebi identična in samodej-
na – transmisija konformizma, ki naj bi prek privilegirane osebne pozi-
cije posameznika ali posameznice zagotavljal »primernim« osebam za-
sedbo najvišjih pozicij v družbi (s čimer se zakrije delovanje interesnih
skupin in klik), s čimer naj bi bila naturalizirana in dosežena prilago-
ditev populacije na družbeno neenakost.40 Naturalizacija konformistič-
40 Obe knjigi, ki sva jih napisala Drago B. Rotar in jaz (Kramberger in Rotar, 2010 in 2011), si skozi štu-
dije primerov preteklih in sedanjih dogajanj prizadevata prodreti v jedro in manifestacije tega antiin-
telektualnega in nemišljenega, ki delujeta kot močna epistemološka ovira za mišljenje, ter ju pripeljati v
vidno polje, kjer bi ju bilo mogoče reflektirati.
Neoliberalizem ima vsekakor veliko skupnega z antiintelektualizmom,
ki je starejša oblika popolne družbene arbitrarnosti, pragmatičnosti in
udobnosti. Kakor antiintelektualizma tudi neoliberalizma ne zanima
elaboriranje znanj oz. vednosti, še manj njuna kognitivna dimenzija, pač
pa le izhodiščni vložek in končni dobiček ubrane strategije. Kakor anti-
intelektualizem bi tudi neoliberalizem rad družbam in skupnostim pod-
taknil svojo doktrino kot set nerazločljivih in naturaliziranih vrednot,
kakršne učinkujejo in delujejo na verovanjski ravni, ki naj bi vrh tega bile
še neizogibne, obligatorne in nevprašljive. Prav tako kakor antiintelek-
tualizem želi tudi neoliberalizem z majhnim vložkom in energijo (zgolj
z na hitro pridobljenimi kompetencami in aplikacijo brez temeljnih raz-
iskav in dolgoletnih študij) iztržiti čim večji dobiček. Podobno velja za
neoliberalno premestitev javnih dobrin v zasebno sfero (in transfigura-
cijo javnih financ v privatno lastnino), ki seveda spominja na antiinte-
lektualno antijavno tendenco k oblikovanju zaprtih krogov oz. klik in
delitev sredstev zgolj preverjenim brez javnih pojasnil in argumentaci-
je, ki je precej starejša od neoliberalizma (neoliberalizem te stare nejav-
ne strategije preprosto prevzame, legitimira in legalizira). In še bi lahko
naštevali, pa za zdaj recimo le, da je srednjeevropski prostor, v katerem je
kronični oz. endemični antiintelektualizem zelo močna mentalna para-
digma, odličen teren za uspešno invazijo neoliberalizma in za razkroj že
tako malo koherentne družbe, saj se strukturno izredno dobro ujemata
(cf. Kramberger, 2003).
Med antiintelektualne procedure, ki v močno antiintelektualnem
prostoru – srednjeevropski prostor je zaradi socio-političnih in zgodo-
vinskih specifik pretežno prav tak – nemalokrat povzemajo videze ali
vulgarne reprezentacije intelektualnih procedur, sodi tudi ustvarja-
nje videza socialne dinamike tam, kjer zaradi strukturnih aporij, cen-
zur in ponotranjenih ter naturaliziranih samocenzur, implicitnih v vr-
sti utečenih praks v izobraževalnem in družbenem sistemu, te dinami-
ke ni. Na njenem mestu vlada mehanična – sebi identična in samodej-
na – transmisija konformizma, ki naj bi prek privilegirane osebne pozi-
cije posameznika ali posameznice zagotavljal »primernim« osebam za-
sedbo najvišjih pozicij v družbi (s čimer se zakrije delovanje interesnih
skupin in klik), s čimer naj bi bila naturalizirana in dosežena prilago-
ditev populacije na družbeno neenakost.40 Naturalizacija konformistič-
40 Obe knjigi, ki sva jih napisala Drago B. Rotar in jaz (Kramberger in Rotar, 2010 in 2011), si skozi štu-
dije primerov preteklih in sedanjih dogajanj prizadevata prodreti v jedro in manifestacije tega antiin-
telektualnega in nemišljenega, ki delujeta kot močna epistemološka ovira za mišljenje, ter ju pripeljati v
vidno polje, kjer bi ju bilo mogoče reflektirati.
