Page 161 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 161
figure antiintelektualizma s posebnim ozirom na
formalno in neformalno pridobljena znanja 161
kšen dispozitiv odvrača od želje po znanju in obiskovanju ustanov, v pre-
tres jemljeta Illichove pedagoške ideje neformalnih (in informalnih) iz-
obraževalnih poti, po katerih je učenje nasprotno šolanju, veselje naspro-
tno manipulaciji in odgovornost nasprotna nadzorovanju.
Neformalni epilog
Ezra Pound v enem od svojih lucidnih esejev (pravzaprav gre za krat-
ko besedilce z naslovom Država/The State, napisano leta 1927; gl. Pound,
1973: 214–215), polnih analitičnih vpogledov v naravo stvari in institu-
cij, govori o prehodnih, trajnejših in permanentnih dobrinah oz. dosež-
kih družbe, pri čemer opozarja, da »ekonomisti« radi pošiljajo v obtok
škart, ki sodi med prehodne dobrine, z oznako permanence, saj med ka-
tegorijami ne znajo (ali nočejo) vzpostaviti razlike. Med prve (prehodne
dobrine-dosežke) uvršča svežo zelenjavo, razkošne stvari, bedno zgraje-
ne hiše, lažno umetnost, psevdoknjige in bojne ladje, k drugim (trajnejše
dobrine-dosežke) prišteva dobro zgrajene stavbe, ceste, javna dela, kana-
le, inteligentne pogozditve. V zadnji kategoriji, med permanentnimi do-
brinami-dosežki, so znanstvena odkritja, umetniška dela in klasiki. Za-
dnje je po Poundovem mnenju v svoji lastni kategoriji zato, ker »so vse-
lej v uporabi in nikdar potrošeni« oz., v bolj občem žargonu, »so troše-
ni, a nikdar potrošeni« (Pound, 1973: 215). To pa je mogoče le, če gre za
spoznavno odprte znanstvene in umetniške govorice brez antiintelektu-
alnih figur in aporij, ki so zmerom odraz časovnih (efemernih) determi-
nant ali ideoloških primesi, podtaknjenih znanstveni in umetniški go-
vorici.
Umetniška in znanstvena spoznanja, katerih izvor tudi Drago B.
Rotar odločilno postavlja v informalne izobraževalne prakse,43 so inteli-
gibilne družbene dobrine. Kot take so, zapiše Maurizio Lazzarato (2002:
150), neprilastljive, nezamenljive in neporabljive; per definitinem so par-
tageable, namenjene skupni uporabi, diskusiji, deljenju, udeležbi, huma-
nizaciji razvojnega procesa ob sodelovanju ljudi, ki sooblikujejo ta pro-
ces. Torej so namenjene ljudem, četudi ti tega morda ne vedo; vrednoti-
ti jih je mogoče le v njihovi mrežni pomenski in epistemični strukturi,
nikakor ne v neekvivalentnem odnosu do drugih dveh kategorij, do pre-
hodnih ali trajnejših dobrin. Ne gre za tržne dobrine, ki se jih je mogoče
dotakniti, si jih prilastiti, jih unovčiti na trgu, menjati ali potrošiti. Kdor
koli želi ta dva registra, spoznavnega (intelektualnega) in tržnega (anti-
intelektualna primes), ki sta popolnoma vsaksebi in ne izhajata iz iste pa-
43 Glej njegov prispevek v pričujoči monografiji.
formalno in neformalno pridobljena znanja 161
kšen dispozitiv odvrača od želje po znanju in obiskovanju ustanov, v pre-
tres jemljeta Illichove pedagoške ideje neformalnih (in informalnih) iz-
obraževalnih poti, po katerih je učenje nasprotno šolanju, veselje naspro-
tno manipulaciji in odgovornost nasprotna nadzorovanju.
Neformalni epilog
Ezra Pound v enem od svojih lucidnih esejev (pravzaprav gre za krat-
ko besedilce z naslovom Država/The State, napisano leta 1927; gl. Pound,
1973: 214–215), polnih analitičnih vpogledov v naravo stvari in institu-
cij, govori o prehodnih, trajnejših in permanentnih dobrinah oz. dosež-
kih družbe, pri čemer opozarja, da »ekonomisti« radi pošiljajo v obtok
škart, ki sodi med prehodne dobrine, z oznako permanence, saj med ka-
tegorijami ne znajo (ali nočejo) vzpostaviti razlike. Med prve (prehodne
dobrine-dosežke) uvršča svežo zelenjavo, razkošne stvari, bedno zgraje-
ne hiše, lažno umetnost, psevdoknjige in bojne ladje, k drugim (trajnejše
dobrine-dosežke) prišteva dobro zgrajene stavbe, ceste, javna dela, kana-
le, inteligentne pogozditve. V zadnji kategoriji, med permanentnimi do-
brinami-dosežki, so znanstvena odkritja, umetniška dela in klasiki. Za-
dnje je po Poundovem mnenju v svoji lastni kategoriji zato, ker »so vse-
lej v uporabi in nikdar potrošeni« oz., v bolj občem žargonu, »so troše-
ni, a nikdar potrošeni« (Pound, 1973: 215). To pa je mogoče le, če gre za
spoznavno odprte znanstvene in umetniške govorice brez antiintelektu-
alnih figur in aporij, ki so zmerom odraz časovnih (efemernih) determi-
nant ali ideoloških primesi, podtaknjenih znanstveni in umetniški go-
vorici.
Umetniška in znanstvena spoznanja, katerih izvor tudi Drago B.
Rotar odločilno postavlja v informalne izobraževalne prakse,43 so inteli-
gibilne družbene dobrine. Kot take so, zapiše Maurizio Lazzarato (2002:
150), neprilastljive, nezamenljive in neporabljive; per definitinem so par-
tageable, namenjene skupni uporabi, diskusiji, deljenju, udeležbi, huma-
nizaciji razvojnega procesa ob sodelovanju ljudi, ki sooblikujejo ta pro-
ces. Torej so namenjene ljudem, četudi ti tega morda ne vedo; vrednoti-
ti jih je mogoče le v njihovi mrežni pomenski in epistemični strukturi,
nikakor ne v neekvivalentnem odnosu do drugih dveh kategorij, do pre-
hodnih ali trajnejših dobrin. Ne gre za tržne dobrine, ki se jih je mogoče
dotakniti, si jih prilastiti, jih unovčiti na trgu, menjati ali potrošiti. Kdor
koli želi ta dva registra, spoznavnega (intelektualnega) in tržnega (anti-
intelektualna primes), ki sta popolnoma vsaksebi in ne izhajata iz iste pa-
43 Glej njegov prispevek v pričujoči monografiji.
